Vidiki osebnega okoriščanja na tuj račun

Od kritikov državne birokracije se večkrat sliši krilatica Frederica Bastiata, da je država fikcija, kjer si ljudje prizadevajo živeti na račun vseh drugih. Korupcija ni stvar sodobnega časa, ampak je med nami že stoletja. O njej med drugim govori že indijski dokument iz četrtega stoletja pred našim štetjem, Arthashastra. Izsek dokumenta, ki ga povzemam od ekonomista Pranaba Bardhana, pravi: “Tako kot je nemogoče neokusiti medu (oziroma strupa), ki se znajde na konici jezika, tako je nemogoče za birokrata, da ne bi požrl vsaj dela kraljevih prihodkov.”

Nadaljevanje zapisa, da “obstaja štirideset načinov zatajitve,” kaže na to, da so se že leta nazaj zavedali prisotnosti korupcije v okolju, ki so jo očitno tudi sistematično proučevali. Korupcije kot uporabe oziroma bolje rečeno zlorabe lastnega položaja za namene osebnega okoriščanja.

V zadnjem času se je prelilo veliko črnila o primerih politične korupcije pri nas. Mešetarjenje z zemljišči in oddajanje donosnih poslov, recimo preko sistema javnega naročanja, posebej izbranim osebam sta le dva izmed teh “štiridesetih načinov”. Kolikšen bo (negativen) učinek korupcije v okolju, bo odvisno od deleža korupcije glede na vse transakcije v okolju in kateri so tisti sektorji, pri katerih brez korupcije praktično ne gre.

Čeprav se zdi, da so primeri korupcije oziroma osebnega okoriščanja, ki nima neke realne ekonomske podlage, povezani le z nezakonitimi dejanji, so to le eni izmed koruptivnih primerov. Koruptivna dejanja se namreč pojavljajo tudi v manj očitnih oblikah. Še posebej problematični so primeri, ki navzven kažejo podobno povsem navadnih in celo potrebnih transakcij, ki pa se v svoji biti nič kaj ne razlikujejo od navadnih koruptivnih dejanj. Nepotrebno visoki izdatki za posamezne transakcije, ki jih izplačuje državna birokracija, svetovalne pogodbe spadajo v ta koš, zbujajo sum na korupcijo, ki je sicer povsem legalna.

Podpis zelo donosne pogodbe za opravljanje precej standardiziranih del je sicer lahko skladno z zakoni, a glede na definicijo korupcije, ki pravi, da gre za dejanja zlorabe lastnega položaja za okoriščanje, takšnih dejanj ne dela nič kaj drugačnih od koruptivnih dejanj, ki so hkrati tudi nezakonita. V takšnih primerih je meja med na eni strani potrebnimi dejanji in takšnimi, katerih vodilo je osebno okoriščanje, smiselno pogledati na vrednost – proti vrednost pogodbe in po kolikšni ceni bi lahko podpisnik pogodbe takšno vrednost dobil pri ostalih ponudnikih na trgu. Torej primerjava stroškov s koristmi naročnika.

Če so stroški nesorazmerno visoki glede na koristi, kaže takšna pogodba z vidika učinkovitosti delovanja vsaj znake nesmiselnosti (če le ni nujna za obstoj naročnika), precej verjetno pa tudi znake okoriščanja na račun drugih. Spremljanje delovanja državnih podjetij in državnih institucij je še posebej zaželeno iz tega vidika.

Med osebo A, ki se okoristi “pod mizo”, in osebo B, ki si taisto korist pridobi s pogodbo, ni blazne razlike z vidika okoriščanja. Celo še več, ker se slednjega dejanja ne preganja, ampak daje tak pogodben odnos vsaj navidezen občutek nujnosti, je takšno legalno okoriščanje slabše od klasično korupcijskega. Možnost sodnega preganjanja pomeni za vse vpletene stroške, še posebej, če se takšne primere korupcije tudi dejansko preganja. Ekonomsko rečeno je pričakovani strošek izvajanja korupcije enak produktu verjetnosti, da je takšno ravnanje odkrito, in sami velikosti kazni. Ker je ta vrednost praviloma pozitivna, se vsaj v razvitem svetu več energije splača vlagati v odkrivanje in sankcioniranje sicer legalnih poslov, ki pa v svoji biti ne vsebujejo drugega kot osebnega okoriščanja.