Arbitraža: kakšne bodo meje Slovenije?

Počasi se približuje 11. februar, tj. dan, ko je treba na arbitražno sodišče v Haagu oddati memorandum, na podlagi katerega se bo odločalo o postavitvi meje s Hrvaško. Morda bo kdo dejal, »pa čemu vse to, ko pa bomo s Hrvati prej skupaj zaživeli v EU, kot pa bo določena meja med državama,« pa sam ne delim tega mišljenja.

No, tudi življenje v Jugoslaviji se je nekaterim zdelo tako večno in srečno, da so se meje med republikami nekaterim zdele odvečne in nepomembne. Danes vidimo, kako v zmoti so bili in da so meje, četudi zgolj administrativne, še kako pomembne!

Četudi ni neke splošno veljavne definicije, kaj država sploh je, pa državo še najbolje opišemo kot zaokroženo, organizirano in politično urejeno skupnost ljudi na nekem območju, ki ima svojo zgodovino, kulturo ter ekonomski in politični sistem. Čeprav so ljudje pomembni element vsake države, pa je država mnogo več kot samo skupnost ljudi, ki v nekem trenutku živi na nekem območju.

Zgodovina Slovencev je zelo bogata in med zgodovinarji zelo nepojasnjena. No, v luči komunističnega ustvarjanja »Jugoslovanov« v enotni državi in ostankov teh jugonostalgikov to niti ne preseneča. Je pa malo nenavadno, saj nekih zapisov o teh domnevnih selitvah Slovanov na to območje, na katerem je temeljila ideja enotnega Jugoslovana, sploh ni, medtem ko so naša tla polna raznih odkritij iz pozno železne dobe! Vsekakor pa je življenje v Jugoslaviji prispevalo k silni pestrosti ljudi in kultur na našem območju. Ni kaj, Slovenci smo ves čas bili ljudstvo, ki je živelo nekje vmes med Germani, Rimljani, Benečani, Huni in Slovani. Tukaj je krajša razprava na to temo. Kakorkoli, pustimo te podrobnosti zgodovinarjem.

Če so dogodki naših izvornih prednikov zelo daleč stran in zanimivi iz vidika zgodovine in selitve narodov, pa nam je mnogo bližje še vedno zelo oddaljena Karantanija. Morda zato, ker velja za prvo državo Slovencev. A zmotno bi bilo misliti, da se obstoj Slovencev na omenjenem teritoriju začne s Karantanijo. Kvečjemu bi lahko rekli, da so meje Karantanije bolj ali manj označile ozemlje, na katerem so živeli Slovenci.

Tudi kasnejše prehajanje ozemlja ali delov ozemlja Slovencev po različnih vladarjih, bodisi Rimljanih, Frankih, Francozih, Avstrijci, Madžari ali Nemci ter življenja v Jugoslaviji, ne spremeni osnovnega dejstva, da so na nekem zaokroženem območju živeli Slovenci, katerih zgodovina je bistveno presegala vsako izmed prej omenjenih političnih tvorb. Seveda pa je življenje v vsaki od omenjenih tvorb pristavilo del svoje kulture in, preko mešanja prebivalstva, tudi genov. In enako velja tudi za življenje v Jugoslaviji.

Meje države so pomembne. Obstoj mej seveda ne pomeni, da morajo le-te ovirati ali celo preprečevati trgovanje med ljudmi iz različnih območij, ali izvajanje raznih drugih čezmejnih ekonomsko-kulturnih aktivnosti. Ampak meje, četudi administrativne, so pomembne.

Določitev meje je stvar zgodovinarjev in zgodovinskega pregleda pravno-veljavnih dokumentov. Pri določitvi slovenskih meja seveda ni možno iti nazaj v čas Karantanije in zahtevati njene meje. Kar se tiče meje med Slovenijo in Hrvaško, predstavlja obstoj Jugoslavije veliko omejitev pri vsem skupaj, v kolikor je prihajalo do spreminjanja mej med republikami znotraj države. In te meje so se spreminjale. Izhajati iz tega, kdo je imel na dan 25. junij 1991, ko je razpadla Jugoslavija, nadzor nad nekim ozemljem, tudi ne gre. Geopolitična urejenost Jugoslavije bi lahko v luči racionalizacije delovanja združevala posamezne zaselke pod druge administrativne centre, ki bi ljudem omogočili lažje poslovanje z državnimi inštitucijami. Na drugi strani s tem ne odpravimo morebitne spontane in (ne)namerne okupacije novonastale države s strani vojske ali policije prav tako novonastale sosednje države. Tudi sovjetska okupacija Vzhodne Nemčije in drugih držav Vzhodnega bloka tudi ni pomenila tega, da so ta ozemlja del Sovjetske zveze, ampak se je (bolj ali manj) vzpostavilo stanje, ki je veljalo pred to okupacijo. Enako pa velja tudi za medvojno okupacijo našega ozemlja.

Kakorkoli, naloga zgodovinarjev je, da predstavijo ustrezne dokumente in zemljevide, s katerimi dokazujejo lastništvo posameznih območij, naloga pravnikov pa, da vse te dokumente in zemljevide pregledajo, ugotovijo njihovo verodostojnost in ugotovitve zgodovinarjev zapišejo v ustrezne pravne akte.

Izhajati iz načela pravičnosti, služnosti, pravice do odprtega morja in podobnih pravniških domislic pomeni odmik od pravične postavitve meje. Samo zgodovinska osnova je lahko tista, ki privede do pravično določene meje! Izhajati je treba iz zadnjega pravno-veljavnega akta, jugoslovansko zablodo pa ustrezno obravnavati. Meja je stvar objektivnega, ne subjektivnega prava in pričakovati bi bilo, da bi memorandum o meji s Hrvaško to upošteval. Pa ne samo zato, ker so zgodovinska dejstva v prid Slovenije, ampak zato, ker so zgodovinska dejstva edina relevantna! Vse ostalo je brezpredmetno pravniško blebetanje in opletanje z raznimi pravniškimi izrazi, ki se pri sami stvari določitve meje ne zdijo relevantni.

Vprašanje je, koliko od tega razmišljanja premorejo naši sestavljavci memoranduma in vsi tisti, ki so se postavili v prve vrste pri določitvi meje.

Zemljevid Slovenske dežele in pokrajin, ki ga je leta 1853 izdal slovenski geograf, pravnik in politik Peter Kozler.

Nekaj zemljevidov tega dela Evrope si lahko ogledate tudi na straneh inštituta Karantanija.