Majhni že majhni, a predvsem v glavah

Dejstvo, da nas je na Sončni strani Alp “vsega” dobra 2 milijona prebivalcev, po podatkih Statističnega urada natančno 2.059.118, se uporablja kot podlaga za tezo o naši majhnosti. Sliši se jo pri športnih tekmovanjih, pa v poslovnem svetu, na majhnost se sklicuje v političnem odnosu do drugih, dosežkih v znanosti… Podstat takšnega razmišljanja je preprosta in je povezana z delovanjem zakona verjetnosti: če se dogodek zgodi z določeno verjetnostjo, potem večja kot je skupina ljudi, večja je verjetnost, da bo prišlo do dejanske realizacije posameznega dogodka. Lep primer tega je met kocke. Verjetnost, da v posameznem metu pade ena izmed šestih številk, je ena šestina in večkrat kot vržemo kocko, večja je verjetnost, da bomo vsaj enkrat zadeli šestico.

Koliko je takšno razmišljanje v duhu zakonov verjetnosti in meta kocke primerno za naš primer oziroma koliko nas to dejstvo o dvomilijonskem narodu dejansko spravlja v tako nezavidljiv položaj oziroma pomeni tako nepremostljivo oviro za (plodno) delovanje, da se te opazke enkrat ne bi mogli otresti?

Poglejmo primer ZDA. S 315 milijoni velja država za tretjo najbolj poseljeno, za neulovljivima Kitajsko in Indijo. ZDA je skupek 50 držav in območja glavnega mesta. To pomeni, da je povprečna ameriška država velika “vsega” nekaj več kot šest milijona ljudi. Če to primerjamo z nam bližjimi državami, potem je to nekaj več kot Danska (5.67 milijona) in precej manj od Avstrije, na primer, ki ima skoraj 8.5 milijona prebivalcev.

Še večjo sporočilnost nam pokaže mediana, to je statistika, ki vzorec, v tem primeru 50+1 ameriško državo, razdeli na dva enaka dela po velikosti prebivalcev. Slabost uporabe povprečne vrednosti je ta, da povpreči še tako velika razmerja, mediana pa dejansko pokaže tisto vrednost, od katere jih je točno polovica ostalih vrednosti večjih, polovica pa manjših. Mediana na ameriških podatkih znaša 4.38 milijona in to je država Kentucky. Država, ki za ameriški standard velja za precej revno, kljub BDPju na prebivalca 37,535 dolarjev.

Še nekaj bolj zanimivih primerov. Izmed vseh ameriških zveznih držav ima najvišji BDP na prebivalca območje glavnega mesta, in sicer 174,500 dolarjev. Očitno znajo birokrati in z njimi povezani poklici dobro poskrbeti zase ne glede na lokacijo. Najsi je to na evropski ravni v Bruslju, na ameriških tleh v Washington DCju ali pa pri nas v Ljubljani. Delaware, država s podjetjem zelo prijazno zakonodajo, ima  BDP na prebivalca 70 tisoč dolarjev in je za DCjem, čeprav nima niti milijona prebivalcev. Precej bogat je tudi Connecticut, država na severovzhodu ZDA, pa čeprav ima vsega tri in pol milijona prebivalcev in BDP/preb. 65,000 dolarjev. Po številu ljudi majhni, po ustvarjeni vrednosti precej veliki. Na drugi strani je Florida, ki je s skoraj 20 milijoni prebivalcev četrta največja, a po ustvarjeni vrednosti (40,000 dolarjev/preb.) šele štirideseta med vsemi 50+1 zveznimi državami. Nič kaj zavidljivo mesto, bi rekli.

Kot članica Evropske unije je Slovenija del več kot 500 milijonske družine, kot del skupne valute evro član 330 milijonske grupacije. To je nekje na ravni ZDA. Da je raven BDP tudi na ravni evropskih držav povezana z velikostjo, ne bo zdržalo. Avstrija je s svojimi 8.5 milijona prebivalcev petnajsta med vsemi v EU, a ji ta njena relativna majhnost očitno ne predstavlja nobene ovire, da po ustvarjeni vrednosti na prebivalca ne bi bila na visokem petem mestu. Podobno velja za skandinavske države. Na drugi strani je Italija, ki je s 60 milijoni ljudi četrta največja država v EU, a jo BDP/preb., ki znaša “vsega” 26 tisoč evrov, uvršča na trinajsto mesto.

Skandinavske države tudi razbijajo mit o lokalnem jeziku kot pomembnem dejavniku gospodarske rasti in napredka. Seveda je angleščina kot svetovni jezik poskrbela, da lokalne posebnosti “ugro-finskega” govornega območja ne predstavljajo nobene ovire pri njihovem poslovanju z ostalimi, ki v tako eksotičnem jeziku ne poznajo drugega kot pozdraviti ali pa nazdraviti. Tako da odpade tudi ta dejavnik “majhnosti”.

Časi, ko je bil izplen na bojišču v veliki meri odvisen od številčnosti ene in druge vojske, so zgodovina. Seveda je številčnost zaželena. A če se vrnem k metu kocke, za šestico ni potrebno kocke vreči 100 krat, ker tehnično zadostuje že en met, in ni vrag, da je ne bi vsaj enkrat zagledali v desetih poskusih. Poskusa z metom kocke sicer ne gre kar preslikati v tok splošnega razvoja in napredka, narava dogodkov pač ni takšna, a veliko je primerov, nekaj tudi prikazanih v tem komentarju, da se največja majhnost skriva v glavah posameznikov. Vse ostalo so izzivi.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Svet and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s