Koliko je vredna diploma?

Ko sem že malo nazaj prebiral nek prispevek o tem, kakšne finančne koristi si od diplome posamezne fakultete lahko obetajo mladi ameriški pravniki, se je eden izmed parcialnih sklepov raziskave bral na način, da je težko primerjati nekoga z diplomo newyorške fakultete, ki si lahko obeta tudi do 100.000 in več dolarjev, z nekom z manj ugledne fakultete, ki lahko z diplomo v žepu opravlja zgolj delo taksista. Saj res, kaj in koliko si lahko od diplome obeta mladi dijak?

Iz primera, ki bi ga lahko brez posebnega prizadevanja našli povsod in za vsako stroko, je precej  nazorno, da je pri vsakem poskusu izračuna vrednosti oziroma “donosnosti” posamezne diplome nujno, ne le smiselno, vključiti precej širši nabor dejavnikov, kot je pa le linearna primerjava povprečne plače v panogi in stroške izobraževanja, ki nastanejo za pridobitev v panogi ustrezne izobrazbe. Agregatni trg dela je sestavljen iz svojih mikro struktur oziroma mikro trgov in vsak ima svoje značilnosti.

Takšna agregatna analiza, kjer bi se vse posameznike določene izobrazbe vrglo v isti koš in med njimi predpostavljalo obstoj neke, bolj kot ne normalne porazdelitve, ki bi sploh omogočala takšno analizo, bi v popolnosti spregledala zelo verjeten obstoj posameznih homogenih skupin, tako v okviru posameznih diplom, kot kasneje plač. Grupiranje celotne pravne ali ekonomske populacije v skupine bi lahko pokazala različno obnašanje, na eni strani “Ivy-league” kadra z ostalimi. Povprečenje med vsemi bi bilo sila površno in posledično zavajajoče, odgovor na vprašanje, kaj ti, recimo, prinese oziroma kakšne možnosti ti odpira diploma ekonomske smeri pa tako ne daje enoznačnega odgovora. Lep primer tega je šport, kjer majhno število izredno dobrih in, očitno, tržno zanimiv posameznikov dobiva več milijonske zneske, medtem ko že tisti mejni, ki ne doseže tega statusa, ne vidi niti drobec tega. Skratka, odvisno od parcialnih karakteristik, ampak na trgu dela obstoji neke vrste naravna tendenca kopičenja, kjer zmagovalna skupina pobere vso smetano, in velik prepad te skupine do ostalih skupin. Tudi v tem primeru takšno, posplošeno govorjenje ni ustrezno.

Vsak pogovor o trgu dela tudi ne more mimo prisotnosti netržnih elementov, ki v precejšnji meri vplivajo na samo delovanje takšnega trga. Recimo, licenciranje je že eno takšnih, ki zgolj omejuje oziroma v precejšnji meri zavira bolj dinamično prilagajanje ponudbe in povpraševanja in nima kaj dosti skupnega s samo izobrazbo. Drug tak primer je določanje vrednosti tarif, ki je toliko prisotno v pravu, medicini in šolstvu in prav tako vpliva na “donosnost” posameznega poklica. Če je notarjem do neke mere zagotovljen določen dohodek, to seveda vpliva na “vrednost” pravne izobrazbe. A vendar, nič več kot to, saj je to strogo omejena služba. Na sam znesek plače, ki ga neka organizacija izplača svojemu zaposlenemu, lahko gledamo v luči stroška ali donosa, odvisno iz katere plati gledamo na tak kovanec.

Kje pa je dinamika? Vsak ekonomski model, s katerim bi skušali ponazoriti delovanje trga dela, je sestavljen iz vrednosti trenutnega stanja in najpomembnejšega dela, prihodnosti. če je ocena prvega dela precej preprosta, pri posamezniku se pač pogleda vrednost, ki je je trenutno deležen – bodisi je brezposeln ali zaposlen – pa so prihodnja gibanja precej manj deterministična. Upoštevati in ovrednotiti je treba vsaj možnost izgube zaposlitve, možnost spremembe zaposlitve in oboje ponavljati za vsako časovno enoto. Poganjanje takšnega sistema je v precejšnji meri odvisno od proste presoje samega raziskovalca, zato pa tudi toliko različnih interpretacij in rezultatov. Ni ga ekonomskega področja, kjer bi modeli dajali enoznačne rezultate, zato pa je smiselno na njih gledati v prizmi ilustracij oziroma karikatur, ki so nam v pomoč pri izpopolnjevanju našega vedenja o posameznem vprašanju, kaj dosti več pa ne.

Poslovni cikel tudi vpliva vrednosti. V gradbenem “bumu” ocenjevati vrednost in donosnost gradbenega sektorja in potem te ugotovitve, z vsemi že prej omenjenimi omejitvami, posploševati, bi bilo sila zaletavo in neprimerno. Če traja študij štiri leta (bolj verjetno pa 5+ let) in upoštevamo, da se dijaki že leto prej odločajo za študijsko smer, vidimo, da lahko od prvega vpisa do diplome v žepu mine 6 in več let. To pa je že tolikšna doba, kjer je verjetnost cikla precejšnja. V financah pravijo, da pretekli in sedanji donosi ne zagotavljajo prihodnjih donosov, ki lahko kvečjemu služi postavitvi nekega lastnega mnenja o možnem gibanju. Kaj dosti več pa tudi ne.

Seveda pa v duhu finančnega besednjaka ne gre spregledati izobrazbe kot “call opcije”. Dosežena izobrazba v nobenem primeru ne pomeni, da posameznik ne more opravljati manj zahtevnega dela. Ravno nasprotno, izobrazba, v kolikor se za njo skriva tudi neko znanje, širi spekter opravil, ki bi jih posameznik bil sposoben opravljati. Spregledati ta vidik bi ponovno ustvarilo precej pomanjkljivo in napačno sliko.

Seveda je tukaj še tako imenovana Lucasova kritika, sporočilnost katere je, da bi bilo vsakršno ocenjevanje posledic neke spremembe politike, v tem primeru, recimo, spremembe vpisa v posamezne študijske programe, na podlagi preteklih in trenutnih informacij precej naivno in bi privedlo do napačnih zaključkov. Sprememba režima zahteva sistematično spremembo analize in ne zgolj interpolacije na podlagi preteklih podatkov. In to je le nekaj dilem, ki v precejšnji meri zmanjšujejo uporabno vrednost izračunov donosnosti v izobraževanje.

Pri nas že nekaj časa poteka debata o vlogi in pomenu družboslovcev in inženirjev za gospodarstvo. Prispevek posameznika je odvisen od (intelektualnega) potenciala, brezposelne pa sestavljajo tako družboslovci kot inženirji – kakšna ugotovitev. Precej bolj od števila posameznih diplomantov je pomembna (intelektualna) struktura posameznikov, ki se vpisujejo na posamezne fakultete. Na globalni ravni se zdi, da so finance postale tista panoga, ki je začela “novačiti” precej dober kader, kar nekateri vidijo kot problem. Seveda se je tudi ta sektor s pojavom finančne krize malo ohladil, pa so mnogi izmed njih ostali na cesti oziroma slabše plačanih delih. V Španiji je problem brezposelnih računalničarjev postal priložnost za irska podjetja, ki so šla svoj kader iskat v bazen brezposelnih Ibercev. Ja, tudi globalna raven oziroma prehajanje med posameznimi otočki je tista komponenta, ki jo smiselno vključiti v izračun vrednosti posamezne diplome. Oziroma bolje rečeno, vrednosti diplome posameznega izobraževalnega zavoda.