Koliko je vredna diploma II: kdo so elite med nami?

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki še vedno orje po slovenski strankarski sceni, odpira eno sila pomembno vprašanje, četudi se tega morda sploh ne zaveda. Gre za vprašanje, kdo so bogataši in, kot dopolnilo, na kakšen način so to postali.

Kako zdravo je neko gospodarstvo in družbeno okolje, lahko razberemo preko identifikacije posameznikov, ki v družbi zasedajo pomembne funkcije.  Z drugimi besedami, kdo natančno predstavlja elito in kako lahko nekdo postane njen član.

Biznis je tvegana stvar v sila turbulentnem okolju. V nasprotju z osnovno logiko, kjer bi elito gradili iz vrst podjetnikov, poslovnežev, inženirjev in znanstvenikov, glede na strahovit napredek, ki smo mu bili priče v zadnjih sto letih, pa pri nas pogosto nekdo postane član elite preprosto tako, da vstopi v politiko.

Glede na intelektualno podhranjenost takšne politične elite je to v veliki meri sila ranjena elita, to pa je tudi razlog za mnoge negativne posledice, ki iz tega izhajajo.

Manjka, torej, ustvarjalna elita! Nekaj je narobe z družbo, v kateri uspevajo tisti posamezniki, ki svoj status gradijo preko trga iskalcev rent, političnega lobiranja in proračunskega financiranja. V takšnem okolju, kjer so politiki materialno superiorni posamezniki v družbi, se ustvarjanje očitno ne nagrajuje ali pa je država neposredno prisotna na vsakem koraku, ki obeta finančne učinke. Enako velja tudi za okolje, v katerem nekdanji politiki po principu »danes politik, jutri svetovalec« postajajo ekonomski in podjetniški svetovalci. To je očitni znak dogovornega gospodarjenja! Skratka, okolje lobistov in iskalcev rent.

Podobno kot za politike velja tudi za pravnike. Ti zagotavljajo potrebno podporo ustvarjalnim celicam v okolju, četudi sami to niso. Zaradi tega so v vsaki družbi nujno potrebni. A od pravnika »good guya« do pravnika »bad guya« je pogosto le tanka ločnica. Seveda tudi ti ne morejo biti sila napredne celice v družbi!

Na koncu pridemo še do uspešnosti in elit v vseh drugih gospodarskih panogah, ki so, vsaj pregovorno, usmerjene v zagotavljanje novih delovnih mest in standarda v družbi. Na portalu Jožeta Damijana se je pojavilo kar nekaj člankov na temo plač po posameznih sektorjih. Tudi na tem portalu smo o tem že pisali.

Plače so izjemen signal za perspektivnost po posameznih sektorjih in izjemno pomembna informacija glede porazdelitve talentov po posameznih sektorjih. S tem pa tudi informacija za mlade o tem, kam se podati. Vsekakor zanimivo pisanje, a treba je poudariti, da je k temu treba dodati nekatere podrobnosti.

Plača je posledica. Plače so namreč tisto, kar vidimo, pri tem pa v veliki meri sklepamo, da je tisto v ozadju naravnano vsaj približno pošteno. Kaj pa, če temu ni tako? Kaj pa, ko se v tržna razmerja vmeša država in s svojo močjo odločanja posamezna dela in področja administrativno ustvarja pomembnejša od drugih? Trditi, da so notarji, vsekakor ena izmed ekonomskih elit, tudi pripadniki intelektualne ali ustvarjalne elite, je seveda napačno in žaljivo do vseh ustvarjalcev, ko pa je njihova uspešnost zakonsko določena, izbor pa političen. Podobno bi lahko rekli tudi za vse tiste panoge, kjer so visoke plače zgolj posledica administrativne reguliranosti posameznega sektorja in obligatorne uporabe, kot so primeri v licenciranih sektorjih, subvencioniranja in obsežnih javnih naročil.

V kolikor so ljudje prisiljeni uporabljati neko storitev, vstop novih ponudnikov storitev pa je strogo omejen, ali celo onemogočen, je povsem logično, da bodo plače v teh sektorjih visoke. Nikakor pa ne nujno tudi dosegljive vsem drugim, ki bi si tega želeli in delo tudi bili sposobni uspešno opravljati. Študirati pravo in upati na plačo notarja ne gre, ker je njihovo število fiksno in omejeno.

Enako velja za zaposlovanje v podjetjih in sektorjih, za katere je značilna velika rigidnost. V teh primerih bodisi nekdo je insider in ima visoko plačo, ali pa je outsider in nima ničesar. V sektorjih, kjer zaposlovanje ne poteka po merljivih kriterijih znanja in sposobnosti, ampak po nekih drugih merilih, pa je vprašanje, ali nekdo ima možnost postati insider ali ne. Splošna rigidnost v sektorju seveda ima določen ponder pri tem, ni pa nujno tudi odločilni dejavnik.

Skratka, plačna analiza je zanimiva in uporabna stvar v okoljih, kjer je trg delovne sile mobilen in dinamičen, delovanje gospodarstva pa ločeno od selektivnega vpletanja države, sindikatov in raznih drugih netržnih akterjev. To so pač implicitne predpostavke tega. Slovenski trg to pač ni! Tako je tudi takšna analiza kvečjemu zanimiva v luči identifikacije privilegiranih sektorjev in podjetij, morda tudi posameznikov. Od nje pomembnejša je analiza zaposljivosti in z njo povezanimi vstopnimi omejitvami po posameznih sektorjih in poklicih. Nekdo se zaposli bodisi tako, da zamenja nekoga na že obstoječem delovnem mestu, ali pa da se ustvari novo delovno mesto. Pogodbe za nedoločen čas, z drugimi besedami izraz za rigidnost na trgu dela, so pomembna ovira za zamenjavo, medtem ko skromen finančni položaj mladim omejuje njihovo kreditno sposobnost. Njihova zaposljivost je torej v veliki meri odvisna od rigidnosti v posameznih panogah in »pravil« zaposlovanja.

Kakorkoli, nekateri (Baumol ter Murphy, Shleifer in Vishny) trdijo, da je bila razdelitev talentov v smeri produktivnih sektorjev eden izmed poglavitnih razlogov, da je v osemnajstem stoletju do industrijske revolucije prišlo v Angliji in ne v Franciji, medtem ko bi naj bila prerazdelitev talentov v smeri neustvarjalnih sektorjev razlog za stagnacijo v večjem delu Afrike in Latinske Amerike, evropskih držav srednjega veka, starega Rima, srednjeveške Kitajske, tudi južnoitalijanskih mest in mnogih drugih.

Glede na mnoge afere in z njimi povezane finančne koristi se zdi, da se že lep čas pri nas krepi naklonjenost neproduktivnim aktivnostim, zelo malo pa je tiste prave ustvarjalne elite, katere ugled bi presegal meje naše majhne države.