Ja kakšni standardi pa veljajo v naši politiki in družbi?

Dogodki okrog poročila Komisije za preprečevanje korupcije, kjer sta se v ospredju znašla kar sama Janez Janša in Zoran Jankovič, ki navkljub mnogim pozivom vztrajata na svojih položajih, so ponovno obudili vprašanje standardov v slovenski politiki. Jaz dodajam, da tudi v družbi. Sam se bom poigral z nekaterimi primeri. Torej …

Kakšni moralni standardi pa veljajo pri nas, ko nekomu zarubijo hišo za ušivih 100 in nekaj evrov, nihče od pravnikih strokovnjakov pa tega ne obsodi, ampak se sklicuje na ignorantski odnos stranke do organov države.

Kakšni moralni standardi veljajo pri nas, ko pa so že nekaj časa najpogosteje izrečene besede nepotizem, korupcija, klientelizem, kraja in podobne?

Sprašujem se, kaj lepega učimo naše otroke v javnih šolah, ko jim učitelji in njihovi sindikalni šefi razlagajo o stavkovnih pohodih zaradi nestrinjanja glede splošnega družbenega ustroja, davčne politike, pri čemer pa se v ozadju dejansko nahajajo interesi po rušenju vlade?

Ja kakšni so moralni standardi, ko so po podjetjih zaposleni otroci in drugi sorodniki vodstvenega kadra, strankarsko pripadni posamezniki ali sorodniki raznih lokalnih veljakov, medtem ko diploma v žepu ne pomeni kaj dosti? Tudi sicer sta morala in biznis pri nas pogosto povsem diametralno nasprotna si pojma, strankarstvo pa v povezavi z biznisom mnogo več kot le kadrovski kriterij.

Ja kakšni so moralni standardi, ko v okolju, kjer povprečna plača znaša slabega tisočaka na mesec, izbrani posamezniki, tako imenovani proračunski podjetniki, izvajajo razna pravna, finančna in druga svetovanja tudi za milijonske zneske?

Koliko morale se najde v prebiranju po Super-vizorjevem portalu, kjer se s politiko povezani posamezniki spremenijo v popoldanske svetovalce države in državnih podjetij?

Koliko morale se najde v pridiganju socializma in enakosti, ob tem pa na račun prejemati po pet in več tisočakov na mesec in koliko morale v granitni kocki, ki jo na protestu proti vladi kak šolnik zaluča v ščit policista, ko pa so šolniki eni bolj privilegiranih skupin pri nas?

Ja, kakšni moralni standardi veljajo pri nas, ko, kako ironično, smetiščne kante vržejo nekega ministra, medtem ko je število negativnih mnenj Računskega sodišča že vrsto let mnogokratnik tistih pozitivnih in ko je že mnenje s pridržkom pravi kompliment za dobro opravljeno delo?

Kakšni moralni standardi veljajo pri nas, ko se kvazi neodvisne (para)državne inštitucije, Urad za varstvo konkurence, Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče, informacijska pooblaščenka in še kakšna, uporabljajo za diskretizacijo in eliminacijo posameznikov ali kot sredstvo za »zaščito« nacionalnega interesa?

Kaj dobrega mislimo, da učimo naše otroke, če je Milan Kučan slab izključno zato, ker je Milan Kučan, ali pa Janez Janša zato, ker je Janez Janša, in kaj, če jim okolico prikažemo izključno kot ideološki spopad med združbo naših naših in njihovih naših?

In kakšni so ti standardi, ko se mnogi nečedni posli določenih posameznikov enostavno »zatučkajo«, bodisi se izgubijo posamezni dokazi ali dejanja še enostavneje kar zastarajo? Kaj pozitivnega govorimo ljudem, ko od njih zahtevamo denar za dokapitalizacije bank, ne lotimo pa se bodisi prodaje banke, če z njo nismo sposobni učinkovito upravljati, niti sodnega preganjanja dolžnikov?

Res je, zgledi imajo veljavo. Res pa je tudi, da je morala zelo krhka beseda; morda ravno zaradi tega tako pomembna. A razna predavanja o vrednotah niso kaj prida, oziroma so zgolj neko prazno govoričenje, v kolikor je naše vedenje povsem drugačno. Morala je nekaj, kar si je treba privzgojiti, in to z dobrimi primeri. Dobro bi bilo, v kolikor bi se tega zavedala tudi Janez Janša, kot tudi Zoran Jankovič, poleg njiju pa še vsi tisti jastrebi, katerih dejanja so bila izvajana v luči zasledovanja nekih drugih interesov.

Pa vendar, sklicevanje na moralo in na negativni vpliv posameznih (ne)moralnih dejanj v luči slabih zgledov za ljudi ima neko veljavo v kakšnem drugem okolju, ne pa v okoljih, kjer je reklo, da priložnost dela tatu, mnogim mnogo bližje kot kakšna izmed 10. zapovedi. Mi nismo Nemčija ali Švica, niti skandinavske Finska, Švedska ali Norveška. Pri nas se sklicevanje na moralo, žal, sliši kot neslana šala in sila redko kot pozitivna in zaželena vrednota, ki prinaša rezultate! Še posebej, kadar prihaja iz ust politikov in njihovih pajdašev. V vsem tem času so se politiki in njihovi ideološki kompanjoni namreč tako zelo vživeli v medstrankarske in ideološke boje, da se še morala dokaj pogosto uporablja za namene skrajno nemoralnih dejanj – za namene eliminacije. Licemerstvo torej biča licemerje, medtem ko pravosodje ponovno molči.

Saj res, kakšni moralni standardi pa veljajo v naši politiki in družbi!?!

K sreči k nam pridejo tudi zgodbe od drugod, kjer se pozitivne stvari, kot so znanje in učenje, poštenje, vztrajanje, prizadevanje, zaupanje, odgovornost in podobne kažejo v veličastni in plemeniti luči.