Odziv posameznikov na mariborske dogodke se je v veliki meri zreduciral na dve stvari, ki sta v okviru širše zgodbe okrog teh protestov precej manj pomembni. To je dilema, ali je bil shod legalen in organiziran na način kot veleva zakonodaja in ali je bila reakcija policije pravilna. Vsaj meni je bilo precej zabavno poslušati utemeljitve in zagovarjanje osebnih stališč glede obeh gornjih vprašanj, ki sem jih izpostavil. Poslušati mnenja določenih posameznikov je bilo in še zmeraj je precej predvidljivo. Tisti na vladni strani so mariborski protest v en glas opisovali z njegovo nelegalnostjo, sicer legitimnostjo, a vendar z njegovo organizacijo, ki ni bila skladna s slovensko zakonodajo. Vlogo zakonodaje je treba razumet in že večkrat sem ponovil besede Adamsa, da je zakonodaja za ljudi z moralo, za ostale pa povsem neprimerna, oziroma moto UPenn univerze: “laws without morals are in vain”.
Na drugi strani pa reakcija policistov na “izredno” stanje. Reči, da v takšni množici ni bilo niti enega samcatega primera prekoračitve pooblastil, bi bilo seveda neresno, četudi bi to postalo uradno poročilo še tako neodvisne komisije. V tem primeru bi to pomenil le dodaten kamenček v bolanost sistema, kjer šteje le uradno mnenje, ne glede na dejanske dogodke. In pa seveda začudenja ostalih, češ, da je policija uporabila prisilna sredstva. V takšni množici in ob takšnem razvoju dogodkov, kot smo jim bili priča, biti presenečen nad odzivom policije je, seveda, vsaj nepoučeno in prej o okolju spušča signal, da le-temu protestiranje na tak način ni ravno domača stvar.
Kaj pa razlogi, ki so ljudi pripeljali do takšne srboritosti? Kaj šele lahko pričakujemo takrat, ko se bo dejansko začelo “šparati” pri ljudeh? Ne pozabimo, da ima javna blagajna še zmeraj pošten primanjkljaj, ki bi se lahko gibal okrog 2.5 milijarde. In zmanjšati tak primanjkljaj, glede na to, da so možnosti dodatnega zadolževanja v takšnem obsegu zelo omejene, je možno le na obsežnih izdatkovnih nosilcih, torej pri javnih uslužbencih, pri pokojninah, zdravstvu in brezposelnih. Ne glede na neumorno ponavljanje besede reforma se vlada resnih rezov v proračun še ni lotila. In ti rezi bodo boleči.
Sam pravim, da bi bilo naivno pričakovati od posameznikov na položajih pošteno in skrbno vedenje. Institucije pravne države bi naj poskrbele in ustrezno obravnavale primere oportunega vedenja. A kaj, ko na sodišču padajo celo primeri precej očitnega izigravanja sistema za lasten račun, a se še kdo spomni primera zamenjave diskete, kaj šele, da bi se ustrezno obravnavalo tudi ostale primere korupcije, ki sicer imajo pogodbeno pokritost, a je narava posla takšna, da nakazuje na prisotnost korupcije in osebnega okoriščanja. Primeri sodnih malomarnosti in “malomarnosti” pač težko prepričajo ljudi, da je sodstvo pošten sistem, ki je vreden odgovornosti in pristojnosti sprejemanja odločitev v imenu ljudstva. Prej nasprotno. In prav je tako, spoštovanje si je namreč treba zaslužiti, slovensko sodstvo pa je s svojim delom daleč od tega. Tako da, gospoda Masleša, Petrič in ostali odgovorni, raje kot da kritizirate pritisk javnosti na sodstvo (temu sam rečem zahtevanje rezultatov), počistite v svojih vrstah in ne pričakujte nekritičnega in nemega odobravanja vaših sodb v imenu ljudstva. Še posebej ne v času kislih kumaric, ko ljudje množično izgubljajo zaposlitev, medtem ko se na drugi strani vrednost koruptivnih dejanj in nepravilnosti meri v milijonih, ki ga bo preko dokapitalizacije bančnega sistema pokrilo to isto ljudstvo. Tukaj so še državna podjetja, ki posameznikom nakazujejo milijonske pogodbene zneske, medtem ko množica nima za kruh.
Ljudem so se razblinila pričakovanja, trenutno stanje duha pa je zelo podobno zgodbi o učinku tunela. Zakaj gre?
Recimo, da se peljemo po avtocesti od Ljubljane do Maribora in v trojanskem predoru naletimo na popoln zastoj prometa. Niti ni pomembno, ali je temu botroval požar v tunelu, prometna nesreča ali karkoli drugega. Pomembno je le to, da avtomobili na obeh voznih pasovih stojijo, voznikom pa ni natančno poznan razlog zastoja. In čez čas se začne skupina vozil na desnem voznem pasu počasi premikati naprej. To daje vsem voznikom na levem voznem pasu slutiti, da se zastoj počasi bliža koncu. Zgleda, da se bo promet tudi na njihovem voznem pasu vsak čas normaliziral. Vidimo, da izboljšanje (normaliziranje) položaja ene skupine izboljša razpoloženje tudi vsem članom druge skupine, čeprav se njihov položaj ni še nič kaj spremenil. Kakor koli gledamo, vsi njihovi avtomobili še vedno stojijo na mestu kot pribiti. Toda, kaj se bo zgodilo, če se pričakovanja teh voznikov izkažejo za lažno upanje in bodo lahko nemoteno s potjo nadaljevala le tista na desni strani vozišča? V tem primeru se bodo vsi vozniki na tem voznem pasu čutili diskriminirane in začeli bodo dvomiti v poštenost pravil igre.
In tukaj je mogoče iskati razloge za takšno stanje duha pri nas, saj se ob naraščanju števila nepravilnosti in neučinkovitih institucijah ljudi le stežka prepriča, da uspeh posameznika ni le plod njegovega privilegiranega položaja v družbi, ampak plod njegovega truda, odrekanja, znanja, konec koncev pa tudi nekaj sreče.
Sedaj pa, kaj je alternativa trenutnemu sistemu (ne vladi, ampak celotnemu sistemu delovanja institucij)? V Iranu je gnev nad koruptivnostjo in nepotizmom družine Pahlavi (dejansko gre za stvari, ki se očitajo mariborskemu županu) leta 1979 pripeljala na oblast drugo skrajnost, Homeinija, kar so vsi kasneje obžalovali. Pri nas smo oblast ljudem (= komunizem) tudi že imeli in njegove posledice so bile katastrofalne. Zato pa je toliko pomembnejša odgovornost ljudi na položaju, da se zavedajo svoje odgovornosti. In, če se ne boste zmigali, lahko pride do nenačrtovanih posledic.
Steinbacher media 