Sporočilo, ki nam ga dajo razni protesti, ali pa, četudi ga protestniki sami ne izrazijo, ki si ga lahko razberemo z njihovih ustnic, je pomembno pri tem, da identificiramo morebitne anomalije v družbi in jih, v kolikor menimo, da so problematične, tudi odpravimo.
Del sporočila mariborskih protestov je preprosto: dovolj imamo korupcije, nepotizma in klientelizma! Drugi del sporočila protestov je zahteva po pravni državi! Tisti nekoliko iz ozadja pa govori o gospodarski (ne)učinkovitosti države.
Ko pogledamo med vsemi tremi, lahko vidimo povezavo. S to razliko, da je zahteva o pravni državi primarna in tista, od katere sta odvisna preostala dva. Ne pozabimo, da korupcija, nepotizem in klientelizem izhajajo iz nedelujoče pravne države. Ne pozabimo pa tudi, da tak sistem, ki je zgrajen na nemerljivih kriterijih politične, strankarske in »familijarne« pripadnosti seveda ne more privesti do ekonomskih rezultatov. In krog je sklenjen.
Ne samo, da se ljudje, medtem ko korupcijo spremljajo pred svojimi očmi, čutijo ogoljufane, na koncu so tudi oni tisti, mnogi med njimi tudi brezposelni, ki plačujejo vse te zapitke.
Nefunkcionalnost je prisotna povprek in počez po celotnem ekonomsko-političnem procesu in sistemu. Kdor tega ne vidi, je bodisi slep ali pa je sam del te zgodbe in modro molči ali pa želi preusmeriti bistvo problema.
V vsej tej zmedi lahko začnemo pri direktorjih podjetij, ki jim je, medtem ko so se že videli kot velike lastnike, mnoga podjetja uspelo spraviti na kolena, ljudi vreči na cesto, banke, ki so te prevzeme financirale, pa v dolgove. Račun, ki se ni izšel, pa je ponovno pri ljudeh!
Pravosodje ima odgovornost, ker teh lumparij ni sankcioniralo. Morda bo končno prišel čas, da bomo dojeli, da je pravosodje eden izmed integralnih elementov uspešnega okolja, ne pa da od državnega aparata delujejo zgolj represivni organi – policija.
In kje najti politike? Ob izredno nizkih etičnih standardih mnogih, je mnogim med njimi reklo, da priložnost dela tatu, mnogo bližje kot kakšna izmed 10. zapovedi.
Na koncu pridemo do ljudi. Oni so tisti, ki protestirajo. Ampak oni so bili tudi tisti, ki so si vseskozi enako goreče prizadevali za »socialno« državo, s katero nihče ni bil zadovoljen, ob tem pa si je niti nismo mogli privoščiti. Oni so bili tisti, ki so se na raznih sindikalnih shodih smejali drugače mislečim, ki smo govorili o manj države in nižjih davkih. Oni so bili tisti, ki so ves čas prav goreče navijali za »nacionalni interes«, ki je kasnejše »tajkune« videl kot edine legitimne lastnike podjetij. Oni so bili tisti, ki so navijali za državno lastništvo v bankah. In še bi lahko naštevali. Velik del razočaranja ljudi pomeni razočaranje nad njimi samimi in akcijami, ki so jih še nedolgo nazaj goreče podpirali!
Kriza pomeni dodatno količino soli na rano in to, kot vsi vemo, boli. Ampak, a je bolečina zaradi dodatne soli ali zaradi rane!
Kako naprej? Zelo naivno bi bilo misliti in pričakovati, da lahko preko noči spremenimo vse in iz recesije pridemo na zeleno vejo. Ne moremo! Vprašanje, kako premagati ta kratkoročni šok, je odvisno od tega, kje na gospodarskem področju vse smo zabredli. Propadla podjetja se ne bodo mogla kar tako dvigniti! Tudi prognoze za bližnjo prihodnost niso spodbudne.
Skrbi to, da mnogi antagonisti trenutnega stanja kot rešitve ponujajo argumente, ki se nahajajo v osrčju tistega, kar je do trenutnega stanja privedlo! Nekako ne morem mimo opazke, da so mnogi, ki se danes nahajajo »na barikadah«, tudi sami, vede ali nevede, del te kleptomanske in nepotistične politike, bodisi proračunski potrošniki. Tako sploh ne preseneča, da trenutno dogajanje mnogi kritizirajo z argumenti, ki se v bistvu nanašajo na stanje, do katerega je privedlo delegirano gospodarstvo, ki ga sicer zagovarjajo. To nikakor ni spodbudno.
Steinbacher media 