Debate o fiskalni politiki so zmeraj in povsod aktualne, in to predvsem iz dveh vzvodov: (i) davčne politike, ki je sestavni element fiskalne politike in določa načine, ki bodo rezultirali v velikosti dohodkov, potrebnih za financiranje državne potrošnje; in (ii) strukture državnih izdatkov, ki kaže prerazporeditev zbranih sredstev. Malce hudomušno bi lahko celo dejali, da slika struktura državnih izdatkov uspešnost posameznih interesnih skupin pri lobiranju za javna oziroma proračunska sredstva. Proračunski primanjkljaj pomeni, kot vsak drug primanjkljaj, stanje, kjer raven dohodkov ne dosega ravni izdatkov. Sicer obstajajo trije osnovni viri financiranje državne potrošnje: (i) z davki, (ii) s tiskanjem denarja in (iii) z izdajanjem dolga. Manjkajoča sredstva je možno dobiti še s prodajo premoženja, kar pa ni trajen vir. Zaradi članstva v območju skupne valute je onemogočeno tiskanje denarja, kar je veljalo kot prevladujoč instrument v časih rajnke Jugoslavije.Tako da bolj kot ne ostajajo davki in državno zadolževanje, ki pa tudi nista neomejena vira.
Po podatkih Eurostata je državna potrošnja v letu 2011 dosegla 50.7 odstotkov bruto domačega proizvoda. To z drugimi besedami pomeni, da se je več kot polovica vsega proizvedenega prerazporedilo preko birokratskih rok. Ob tem pomislimo, kakšna je velikost pokojnin, sam opisujem pokojninski sistem, kot ga imamo, za primer navadne kraje, saj bi vsak izračun neto sedanje vrednosti vplačil in izplačil pokazal na eno samo rdečino. V zdravstvu so čakalne vrste tiste, preko katerih se sistem “uravnava”. Skratka, ob tako visokih davkih in izdatkih države in ob precej standardnem naboru storitev za državljane, na drugi strani, se zdi, da se je v vsem tem času precej dobro razvil sistem interesnih skupin, ki njihovim članom omogoča, da si preko državnega proračuna zagotavljajo ustrezna sredstva za življenje. En del tega bi lahko opisali s tem, kar glas z ulice danes imenuje za sistem “lokalnih šerifov”, ki svojim podanikom omogočajo podpisovanje precej bogatih pogodb – za provizijo, da se razume. Ne gre pa spregledati še ostalih koristnikov na “tuj račun”.
Ob napovedanih rezih v proračunsko blagajno so se kar sami identificirali, ko so javnost prepričevali, da pa je državni financiranje njihovega dela tista nujna stvar, ki pomeni biti ali ne biti za slovensko prihodnost. In ni jih bilo malo. Del ekonomske srenje se je spustil celo tako nizko, da je, bržkone nevede, začel s tekmovanjem, kdo je nižje. Izračuna donosa na tako investirana sredstva, kar bi bilo za pričakovati pri utemeljitvi za dodatna sredstva oziroma kot utemeljitev v podporo trenutnim sredstvom, se seveda ni lotil nihče. Pa seveda kopica svetovalcev, ki na podlagi pogodb, torej na povsem zakonit način, iz državnih uradov in podjetij, kakšno presenečenje, da državnih, dobivajo mastne honorarje. Luigi Zingales je za ta portal dejal, da si odgovorni nastavljajo slabe zaposlene, kar jim omogoča nemoteno izvajanje takšnih aktivnosti.
Torej, leta 2011 je javnofinančni primanjkljaj znašal 6,4 odstotka bruto domačega proizvoda. Tiskanje novega denarja, ki bi pokril to državno požrešnost, vsaj neposredno ni mogoče in je povezano z odločitvijo Evropske centralne banke, da začne odkupovati dolg slovenske države. To bi bilo podobno stari, jugoslovanski praksi. Če bo do tega prišlo, bo to pomenilo zgolj zagotavljanje kratkoročne likvidnosti države, nikakor pa ne dolgoročne rešitve. Od teh klasičnih virov financiranja tako ostaneta še zunanje zadolževanje, ki ima svoje meje, predvsem z vidika cene zadolževanja in pripravljenosti investitorjev, in davčna politika.
Zdajšnji ukrepi oblasti gredo v smer višanja davkov in nižanja izdatkov, kar je z vidika rezidentov nekega območja najslabša možna kombinacija. Ja, račun za zapitek je tudi treba enkrat poravnati in praviloma ga poravna ljudstvo. Že res, da česar drugega bolj kot ne ni moč narediti, pa vendar, pogovarjamo se o ravni proračunskih prihodkov 45 odstotkov BDP in izdatkih 50 odstotkov BDP. Se ne morem znebit občutka, da je spisek proračunskih podjetnikov oziroma tistih, ki se okoriščajo na račun davkoplačevalcev, precej velik. Bojim pa se, da se bo razpoloženje javnosti ob proračunskih rezih in morebiti še višjih davkih zelo poslabšalo. Pa že sedaj se zdi, da smo na dnu.
Steinbacher media 