Ste se morda kdaj vprašali, kaj bi bilo treba v življenju storiti, da bi postali bogati milijonar ali pa še bogatejši milijarder? Ali pa, kaj tako eminentnega so storili tisti najbogatejši, da so postali najbogatejši?
Če pogledamo prvih 10 iz Forbesovega seznama najbogatejših zemljanov, bi rekli, da je treba biti »zlizan« z režimom in si prisvojiti najpomembnejše dele gospodarstva, kot recimo telekomunikacije; ali spreten borzni mešetar, eni bi rekli, da je treba imeti dober nos za dobre investicije v pravem času; ali pa ustvariti nekaj tako veličastnega, recimo Microsoft ali izdelke široke potrošnje, brez česar večina od 8 milijard zemljanov ne more živeti. No, zelo profitabilno se pokaže, če si dedič kakšnega milijarderja.
Zelo zanimiva je slika v Rusiji. Prav iskal sem, kje bi našel koga, katerega premoženje ne sliši na ime: nafta, plin, rude, železarne, aluminij in podobno. Pa ga ni bilo! Tudi pogled na moskovsko borzo vrednostnih papirjev pokaže, da je ruski gospodarski sistem zelo monoliten, zgrajen pretežno okrog naravnih bogastev. Država z bore malo podjetništva!
Tudi pogled na to, kaj tako veličastnega je storil najbogatejši zemljan, Mehičan Carlos Slim, daje prej odgovor »zlizanost«, kot pa kaj koli drugega. Slim je lastnik telekomunikacijskega podjetja! Pri nas bi ga imenovali kot klasičnega tajkuna.
Zgodbe v ZDA in v Zahodni Evropi so drugačne. Tukaj so bogataši bodisi bogati dediči znanih posameznikov ali pa sami ustvarjalci znanih podjetij. Microsoft, H&M in Zara, L’Oreal, Ferrero Rocher, Aldi, Wal-Mart, BMW, Nike, Facebook, Google in mnogih drugih. Gre, torej, za industrialce izdelkov, brez katerih si danes življenja ni mogoče zamisliti. Seveda, med njimi so tudi finančniki, Warren Buffett, George Soros, Carl Icahn. To so tisti posamezniki, ali dediči, katerih izdelki dajejo kakovost življenja in ki jih tudi poznamo.
Dva izmed pokazateljev napredka in ustvarjalne aktivnosti v družbi sta predvsem starost podjetij in njihova struktura. Obstoj starih podjetij v okolju je znak pretekle podjetniške aktivnosti. Do neke mere tudi, da so se ta podjetja uspešno zoperstavljala procesu kreativne destrukcije, bodisi so jo sama aktivno ustvarjala.
V kolikor poleg starih podjetij ni tudi mladih podjetij, je to signal pomanjkanja idej v neki bližnji preteklosti. Ravno nasprotno so okolja z mladimi podjetji znak zelo močne podjetniške aktivnosti v nekem bližnjem časovnem obdobju in podjetniškega zaostanka v preteklosti. Mlada podjetja so najpogosteje tehnološka podjetja. Seveda ne smemo spregledati, da so tudi stara industrijska podjetja, BMW, Siemens in podobna, sila tehnološka podjetja, njihovi izdelki pa danes pomenijo vrhunec tehnične in tehnološke znanosti po področjih.
V okoljih, kjer se večina podjetij ukvarja z izkoriščanjem naravnih bogastev, tam nikoli ni bilo prisotne kakšne posebne podjetniške aktivnosti. Okolja s prevladujočimi lobističnimi podjetji pravnih storitev so značilnost birokratskega ekonomskega okolja obsežne države, nikakor pa ne tudi ustvarjalnosti in napredka.
Skratka, načini, kako do bogastva, so različni, a zdi se, da tudi z najboljšimi idejami ne tudi povsod enako uresničljivi. Pa vendar. V neki knjigi sem prebral zanimivo anekdoto o znanih Rothschildih, da v življenju nikoli niso imeli prijateljev, ampak le kliente.
Steinbacher media 