Strankarstvo kot kadrovski kriterij

Direktorski stolček večjega slovenskega podjetja je ponovno prevzel viden član vladajoče politične opcije. O imenih ne bom, ker so v tem primeru manj pomembna, je pa toliko bolj pomemben način delovanja. Morda celo zaskrbljujoč. A gre zgolj za slučaj, preventivno delovanje ali pa pomeni ta poteza le enega v nizu signalov, ki navdajajo prepričanje, da je brez ustrezne politične podpore sila težko?

V nobenem podjetju ni nepomembno, kdo so tisti, ki zasedajo najvišje funkcije, še posebej pa to velja za velika podjetja. Politika novačenja kadrov, kjer je eno pomembnejših spremenljivk igrajo politične barve posameznega kandidata, neogibno pomeni, da na samo mesto ne bo izbran “najboljši” kandidat, ampak “najprimernejši” kandidat. Pri tem je treba pojem “primernosti” razumeti precej širše in ga običajno določajo precej nemerljivi dejavniki. Z nemerljivimi dejavniki je zmeraj hudič, tudi tam, kjer le-ti niso povezani s politiko. Že z merljivimi je tako, da je treba nastaviti metriko, ki bo služila svojemu namenu. V tem primeru v podjetje pripeljala človeka, ki bo za podjetje pomenil dodano vrednost in ne le stroška.

V splošnem odkrito izražene politične barve posameznega kandidata niso sporne, so prej zaželene. Namreč, z vidika simpatiziranja s posamezno politično opcijo ni tak posameznik na nič slabšem, kot tisti, ki svoje politične preference v javnosti sicer prikriva, zase pa ima le-te jasno določene. V kolikor se tak posameznik, s prikritimi preferencami, vede skladno s svojim političnim prepričanjem, se kaj dosti ne razlikuje od tistega, ki pač vse to počenja “javno” oziroma “odkrito”.

Seveda se potem tudi ne gre čuditi, da pride ob menjavi oblasti do velikih direktorskih čistk, kjer morajo stari, recimo jim, politično nastavljeni kandidati prepustiti svoje stolčke novim, prav tako politično nastavljenim kandidatom, ki pa potem tudi ne preživijo mandata oblasti, ki jih je nastavila. Takšno nenehno menjavanje vodilnih, še posebej če imajo novi kandidati povsem nekompatibilen pogled na delovanje podjetja, ni zaželeno in povzroča stroške. Zato je v okolju, kjer politična vrhuška uporablja državno lastnino za svoj igralni poligon, bolje, da se politiki odvzame vsakršno možnost vplivanja na sprejemanje podjetniških odločitev. Za dobro podjetij in zaposlenih bi tako bilo nujno pretrgati vse vezi, ki posamezne politike povezujejo s podjetji, saj jih le-ti pod pretvezo nacionalnega interesa praviloma uporabljajo in zlorabljajo za zadovoljevanje lastnih interesov. To pa je najbolje narediti z njihovo prodajo tistim, ki so vanje pripravljeni investirati lastna sredstva.

In spet se znajdemo pred vprašanjem nacionalnega interesa. Naj bo energetika, telekomunikacije, trgovina, banke, zavarovalnice itn. v domačem, po možnosti državnem lastništvu, ali bi pa bilo smelo tudi na podjetja iz teh dejavnosti gledati izključno v prizmi ekonomske vrednosti? Če se je v vsem tem času kaj izkazalo, potem je to dejstvo, da slovenska politika ne zna upravljati z lastniškimi deleži.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Trg dela and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s