Ob vseh kolobocijah okrog zamenjave oblasti in ob napovedanih izgubah v zdravstvenem sistemu, se je v duhu članka s portala VoxEU dobro vprašati, koliko strokovno so usposobljeni posamezniki, ki pri nas zasedajo najvidnejše funkcije. Da se razume, strokovno za opravljanje same funkcije. Saj, kot pravita avtorja članka, lahko še posebej v teh težkih časih sprejem “napačnih” ukrepov bistveno poslabša že itak slabo situacijo. Čas krize pač ne dopušča učenja (osnov) ob delu.
James Madison, eden izmed očetov ameriške ustave, je v enem izmed svojih komentarjev zapisal, da bi si bilo treba za politike v prvi vrsti prizadevati pridobiti si ljudi z modrostjo in vrlinami, kasneje pa tudi za uveljavitev najbolj učinkovitih varnostnih oziroma zaščitnih ukrepov, ki jih bodo v tem kontekstu ohranjale krepostne, v kolikor še želijo uživati zaupanje javnosti. Le kaj drugega pa bi si naj želeli od ljudi, ki imajo pristojnost odločati in odgovornost odločiti o stvareh, ki v precejšnjem delu vplivajo na življenja vseh ostalih?
Glede na to, da politiki s svojimi odločitvami v nekem delu postavljajo pravila igre, je najmanj, kar bi od njih morali zahtevati, to, da poznajo samo igro. Da imajo poglobljeno vedenje o področjih njihovega dela. Sprejemati zakonsko zavezujoče odločitve o kakšni ekonomski stvari, pri tem pa ne poznati konceptov cost-benefit primerjave koristi s stroški ali pa oportunitetnih stroškov, kjer odločitev za investicijo A odteguje sredstva za alternativni projekt B, lahko pripelje do dobrih odločitev zgolj po slučaju. Odločitve pač puščajo posledice, neodvisno od tega, ali se jih njihovi akterji zavedajo ali ne. In kot je že zapisal Matjaž, je nujno o tem razmišljati že pred samim imenovanjem in ne šele takrat, ko čas pokaže, da izbrani posamezniki zaradi svoje nekompetentnosti vendarle niso kos nalogi, seveda z računom.
Kompetentnost je pomembna tudi v podjetjih, ampak tam zapitek praviloma nosijo neposredno vpleteni, od zaposlenih, lastnikov in ostalih financerjev (bank), do poslovnih partnerjev. Če delujejo slabo, so pač vsi ti na slabšem. Ampak odločitve na ravni države so nekaj več od tega, saj zadenejo slehernega med nami. Tudi račun za zapitek praviloma odpade kar na vse nas. Bodisi v obliki višje cene za storitve (višjih davkov) ali slabše oskrbe.
Igor Masten je v svojem komentarju pozval k višjim plačam za poslance. Ker bi s tem postalo delovno mesto politika bolj zaželeno, bi naj to vodilo k izboljšanju strukture, v tem primeru, poslancev. Višji pričakovani dohodek bi verjetno naredil poklic politika privlačnejšega tudi za tiste posameznike, ki imajo višje dohodke. Če povežemo višji dohodek s sposobnostmi (kar ni zmeraj pravilno), potem bi se naj za politične pozicije potegovali tudi bolj usposobljeni ljudje. Verjetno. Ampak to še ni zagotovilo, da bi ti bolje usposobljeni posamezniki bili dejansko tudi izbrani v fazi politične izbire. V kolikor tisti, ki izbirajo (volivci), nimajo odklonskega odnosa do neusposobljenih politikov, potem niti višje plače ne bodo privedle do želenega, predvsem ne v takšnem obsegu. Vsakokratne volitve so neke vrste pokazatelj preferenc ljudi in tudi, vsaj na papirju, kompetentni politiki izpadajo v sami fazi politične izbire. Priporočljivo je branje komentarja Timothyja Besleya na temo.
Žal tehnična kompetentnost kot kriterij izbire v veliko primerih izpade tudi pri vodstvenih položajih nepolitičnih ustanov. A nas naj potem presenečajo negativni rezultati takšnih ustanov? Ponavljam, o teh stvareh je nujno razmišljati pred samo izbiro in ne šele potem, ko se posameznik izkaže za neprimernega za položaj.
Steinbacher media 