Licencirani poklici za koristi interesnih skupin

Bolj kot ne po slučaju sem pred dnevi naletel na prispevek o reguliranih poklicih pri nas. Regulirani poklici so poklici, ki jih posamezniki lahko začnejo opravljati šele takrat, ko od urada pridobijo ustrezno dovoljenje. In številke. Po podatkih iz evidence o reguliranih poklicih spada v to kategorijo kar 323 poklicev. Zainteresirani lahko dobijo njihovo natančno klasifikacijo na tem naslovu. Številka ni majhna, če pa si prikličemo še njihovo povprečno številko, ki bi se naj v EU vrtela okrog 100, potem lahko sklepamo, da predstavlja to področje reguliranih poklicev pri nas problem.

Reguliranje poklicev se lahko pojavlja v treh oblikah. Najmilejša oblika omejevanja je registracija pri uradu. Potem je tukaj certifikacija, kjer lahko dejavnost opravlja vsak, določen urad pa lahko določi pogoje za pridobitev certifikata in potem certificira tiste posameznike, ki so uspešno opravili tak test. Kupec takšne storitve se lahko potem odloči, ali bo posloval s certificiranim ali ne-certificiranim ponudnikom storitve. Najtežja oblika regulacije je licenciranje, kjer je opravljanje dejavnosti brez licence nezakonito.

Področje proučevanja poklicnega licenciranja ima že dolgo brado. Komentar o problematičnosti obveznega licenciranja je moč zaslediti že v Bogastvu narodov Adama Smitha iz leta 1776. Smith pravi, da takšno cehovsko uvajanje vajeništva ne daje nikakršnega zagotovila, da bo mojster delo opravljal bolj kvalitetno, ampak mu takšno omejevanje konkurence služi izključno za ohranjanje visokih cen njegovih storitev in posledično za ohranjanje visoke plače. V bistvu gre za zakonsko sproducirane vstopne ovire v panogo.

Omejevanje ponudbe zaradi zakonskih standardov, ki koristi le tistim znotraj sistema, je precej dobro vidno pri univerzitetnih profesorjih. Na primer, redni profesorji ostajajo redni profesorji, čeprav v posameznih primerih ne bi zadostili niti kriterijem za mesto docenta. Prav izobraževalni sektor je področje, ki se ga je toliko proučevalo z vidika licenc, dohodkov in kakovosti storitev. Analize kažejo, da vodijo licence v tem primeru izključno do višjih dohodkov učiteljev, v ničemer pa ne prispevajo k dvigu kakovosti samega poučevanja.

Obstaja celo možnost, da samo licenciranje vpliva na nižjo kvaliteto same storitve. Razlog temu je sila preprost: licenca, kot instrument vstopnih stroškov, vpliva na nižjo konkurenco med ponudniki, ki se trudijo zadovoljevati potrebe potrošnikov. Manjša konkurenca pa pomeni manjši pritisk ponudnikov na nenehno izpopolnjevanje. OK, recimo, da uzakonjeni minimalni standardi preprečujejo očitno nesposobnim vstop v panogo. Ampak, saj tudi v sicer nelicenciranih poklicih ljudje ne poslujemo kar z vsakim, ki se izdaja za nekaj. Lahko se celo zgodi, da bo zaradi višje cene kot posledice licence potrošnja nižja, kar bo ponovno pomenilo nižjo korist za potrošnika. Tako da licenca MORDA rešuje prisotnost negativne selekcije, moralnega hazarda zagotovo ne. Ker omejuje vstop, ga prej podpihuje.

Tako da licenca kot garant višje kakovosti, ni tako samo po sebi umevna stvar. In če kaj, potem glede tega ni enotnega mnenja. Toliko bolj pa se vsi strinjajo glede cene, kjer redko kdo zanika trditev, da so licence povezane z višjimi cenami. Zavračanje tržnih zakonov ponudbe in povpraševanja, kjer cena določene storitve deluje kot signal stanja na trgu, postavlja ponudnike licencirane dejavnosti v privilegiran položaj. Še posebej, če je z zakonom določeno tudi obvezno koriščenje posamezne storitve. Lep primer tega so dimnikarske storitve. Tako ne preseneča, da sta Nobelovca, Milton Friedman in Simon Kuznetz sistem licenciranja že leta 1945 opisala kot aristokratsko oziroma restriktivno gibanje, ki spominja na srednjeveške cehe.

Ekonomist Morris Kleiner, ki se precej ukvarja s področjem licenciranih poklicev, si postavlja zanimivio vprašanje: Zakaj imajo posamezne države različne zahteve glede licenciranja in kaj dela posamezno dejavnost toliko posebno, da pride pod okrilje zakonskih omejitev? Zdi se, da je vpliv politike pomemben dejavnik tudi v tem primeru, ker sicer ni utemeljenega razloga, da bi bilo število reguliranih poklicev v Slovenija, recimo, večkratnik evropskega povprečja, ali po Kleinerjevo, kaj dela zvezno državo Massachusetts toliko drugačno od sosednjega Rhode Islanda, da ima skoraj trikratnik licenc slednjega.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija, Svet, Trg dela and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s