V teh dneh lahko beremo, kako v parlamentu poteka obravnava za uvedbo novih davkov in povišanje nekaterih obstoječih, še posebej stopnje DDV-ja in dohodnine. V dokaj vojaški retoriki pa je bila napovedana uvedba tako imenovanega »kriznega davka«. Šlo bi naj za dodatni davek pri dohodnini in bi veljal le za čas gospodarske krize, bolj pa bi obremenil bogatejše.
Uvedba »kriznega« davka, ki bremena prevali na bogate, je zelo podobna »rešitev«, ki jo ponujajo praktično vse države, kjer mesta vladajočih zasedajo socialisti. Od francoskega Hollanda, do ameriškega Baracka Obame.
Seveda, na prvi pogled se logika »več imaš več lahko daš« zdi logična, a ob tem zastavlja cel kup novih vprašanj.
Eno teh je, recimo, vprašanje, koga bi naj novi davek zajel. Gre za to, kdo v družbi so označeni kot bogati. Kot mero si lahko pomagamo z dohodninsko lestvico. Ta je namreč tista, ki določa zneske za plačilo davkov. Če pogledamo dohodninsko lestvico, vidimo, da je pri nas ta meja postavljena zelo nizko. V lanskem letu se je kot bogat smatral nekdo, ki je v letu zaslužil več kot 15681 evrov neto, oziroma 1307 na mesec! Na drugi strani pa je bil plačila dohodnine oproščen tisti z 7841 evri na leto oziroma 653 evri na mesec. Če primerjamo obe številki, vidimo, da je dohodninski razkorak med revnim in bogatim pri nas natanko dvakratnik. To je zelo nizko razmerje!
Kaj to pomeni, je odvisno od tega, s kom se primerjaš. Recimo, v sosednji Hrvaški je kupna moč tega zneska še nekoliko višja kot pri nas. Podobno velja tudi za sosednjo Madžarsko. A v sosednji Avstriji, kjer znaša povprečna plača približno 1900 evrov neto, ali v Italiji, kjer znaša povprečna plača okrog 1600 evrov neto na mesec, je to znesek, s katerim lahko pozabimo na kakšnega inženirja. Skratka, davčni vidik bogastva je pri nas zastavljen na zelo nizkih ravneh. In kljub temu ne uspe napolniti proračunske blagajne!
S tem pa sem se že dotaknil druge točke v zgodbi davkov: pri plačah, kot jih imamo pri nas, vprašanja zmožnosti poravnati manjkajočih 2.31 milijarde, kolikor je predvidenih za leto 2011. Odgovor bi zahteval kaj več matematike, ampak zdi se, da predlagane davčne spremembe niti na kratek rok ne morejo zakrpati proračunske luknje in da bo le-to treba reševati predvsem na strani odhodkov države. Ti so že v letu 2010 presegli 50% BDP-ja, v lanskem letu pa dosegli 50,7%! Od tega je bilo v letu 2011 kar 6,42 milijarde evrov namenjenih za zaposlene v državi. To znese kar 12,8 odstotkov v BDP-ju!
Seveda, ukrepi na strani višjih prihodkov ne prispevajo kaj dosti, v kolikor ne pride do znižanja odhodkov. Argument za manjšo državo je še toliko tehtnejši glede na to, da je raven obdavčitve že blizu 50 odstotkov BDP-ja. Z drugimi besedami to pomeni, da kakšnih posebnih »davčnih rezerv«, kot radi rečejo nekateri, ni več! Glede na to, da Slovenija nima na voljo niti svoje monetarne politike, s katero je, kot v jugoslovanskih časih, na račun inflacije »poravnavala« svoj proračunski minus, je več kot na dlani, da brez odpuščanja v državni upravi in, predvsem, nižanja plač ter resne redefinicije vloge države pač ne bo šlo.
Skratka, novi in višji davki se zdijo kot strel v prazno, v kolikor ne bo prišlo do nižanja stroškov države. Janša in druščina, v stanju, v katerem smo, bi morale biti stavkovne grožnje brezpredmetne. Dokler se stanje v državni blagajni ne bo uravnovesilo, in to na bistveno nižjih ravneh, tako dolgo se bo Slovenija pozibavala po rezilu zelo ostrega noža in vseskozi tvegala padec v propad.
Ob vseh številkah in okoliščinah, tako gospodarskih, kot tudi političnih, bi rekel, da je prihod trojke in klic na ECB vse bližji.
Steinbacher media 