Osnutek vladnega programa je zunaj

Z Gregorčičeve je v javnost prišel dokument, ki je vsebinsko precej bolj otipljiv kot besede, ki so do sedaj prihajale iz ust ljudi z vlade. To je dobro, ker kaže neko pot oziroma vsaj usmeritev, ki ji bo trenutna oblast skušala slediti. Prvi pogoj izpolnjevanja pogoju transparentnosti preprosto zahteva, da se jasno obelodani pot, po kateri se bo stopalo. Od konsistentnosti izvajanja navedenih ukrepov bo odvisno, ali bo ta prvi korak vodil do dviga zaupanja in kredibilnosti ali pa bodo dejanja izpadla kot puhla, kar bi razvrednotilo vrednost dane besede tudi za v prihodnje.

Seveda transparentno in kredibilno še nič ne govori o sami vsebini projekta niti ne o tem, ali so posamezne predlagane rešitve dobre ali slabe, koristne ali škodljive. Recimo, delovanje kakšne kriminalne skupine, na primer mafije, podleže vsem tem kriterijem, pravila znotraj strukture so jasno definirana in se jih tudi striktno izvršuje, pa vendar jih to še ne dela za koristne ali zaželene.

Torej vsebina. Kot lastnik bank je država dolžna zagotoviti sredstva za njihovo likvidnost in kapitalsko ustreznost. Končna številka nujnih sredstev bo odvisna od stanja terjatev bank. Že večkrat je bilo zapisano, da se kakovost kreditnega portfelja bank slabša, podaljšujejo se še zamude pri odplačevanju zapadlih kreditnih obveznosti. V dokumentu se za banke omenja znesek 900 milijonov, a bo strošek za zagotavljanje likvidnosti in kapitalske ustreznosti bank bližje nekaj milijardni vrednosti. V kakšni obliki se bo to izvršilo, ali z neposredno finančni injekcijo ali posredno preko prevrednotenih terjatev v obliki “slabe banke”, je v bistvu manj pomembno. Ne čisto nepomembno, ampak manj pomembno. V interesu banke bi bilo, da bi za svoje nasedle naložbe lahko iztržila čim več in da bi čim več takšnih naložb lahko prenesla na to slabo banko. Previdnost in natančna metodologija bosta tukaj nujni, sicer bo projekt reševanja bank še dražji projekt. V vsakem primeru je prostora za izvajanje moralnega hazarda dovolj.

Slaba banka kot neke vrste sklad? Tudi zasebnemu kapitalu dopustiti možnost, da sodeluje pri formiranju takšnega sklada, je dobro, pod pogojem, da lastništvo oziroma upravičenja sledijo finančnim vložkom. Zagotavljanja netvegane rente posameznikom, po možnosti politično izbranim, si ne bi želeli. Slaba banka bo upravljala s precej heterogeno strukturo premoženja nedefinirane vrednosti. Glede na strukturo entitet, ki so ustvarili to “bančno luknjo”, bodo to lastniški deleži nekaterih največjih podjetij, premoženje finančnih holdingov, nepremičnine, imeli bodo vpogled v strukturo podeljenih “političnih” kreditov. Tudi tukaj bo prostora za kupčkanja in osebna okoriščanja več kot dovolj. Zaradi plitkosti domačega finančnega trga in velikih finančnih potreb takšnega sklada je realno računati na tuje sklade tveganega kapitala. A pravim, da si socializacije tveganja v obliki državnih garancij in privatizacija dobička ne bi želeli.

Zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo bi naj pomenilo uzakonitev financiranja države brez primanjkljaja. Na prvi pogled se kaj takšnega zdi kot zelo všečen manever, ustavna ureditev pa kaže na to, da je pot do česa takšnega v okviru delovanja spontanih procesov precej trnova in s tem precej težko dosegljiva. Ker se za spremembo ustave potrebuje dvotretjinska večina, bi takšno zakonsko dikcijo bilo precej težko spremeniti. Vsaj v osnovi bi naj s čem takšnim izboljšali svojo kredibilnost, saj bi naj s tem finančnim trgom in ostalim signalizirali, da se bo oblast izogibala ukrepom, ki bi lahko ogrožali finančno pozicijo države. Glede na trenutno stanje bi bilo možno idejo proračuna brez primanjkljaja udejanjiti bodisi z višjimi davki, nižjo potrošnjo ali kombinacijo obojega. Višjih davkov si ne bi želeli, tudi nižanja pokojnin, ki so že danes račun z negativno neto sedanjo vrednostjo, si ne bi želeli, pa je vprašanje o izvedljivosti česa takšnega več kot na mestu.

Ko je govora o neposrednem državnem financiranju podjetij, me najprej zanima, kakšna je dosedanja donosnost projektov, ki jih je država financirala v preteklosti. Državna sredstva prelivati v projekte brez vzdržne ekonomske računice in s tem davkoplačevalski denar izpostavljati previsokim tveganjem lahko hitro postane potratno. Takšna možnost razpolaganja s sredstvi je tako še eden v nizu ukrepov, ki se lahko prelevi v močno politično orodje, kar je pri nas prej pravilo kot izjema. Pri državnih pomočeh podjetjem v težavah je praksa pokazala, da je poslovanje podjetij odvisno od prejemanja te pomoči. Ohranjanje takšne zaposlenosti je potratno in odvisno od trajanja programov.

Obeta se sprememba pri oblikovanju Slovenskega državnega holdinga, ki v novi zasnovi naj ne bi bil lastnik premoženja, temveč zgolj njegov upravljavec. To pomeni neke vrste nadaljevanje projekta AUKN (Agencije za upravljanje s kapitalskimi naložbami). Glede na finančne rezultate podjetij, ki so bila pod okriljem AUKN, agencija ni prinesla učinkovitega upravljanja podjetij. Izgubarji so bili celo lokalni monopoli in podjetja, ki bi se težko sklicevala na posledice finančne krize. Šepalo je pri korporativnem upravljanju, tako da od urada s sicer drugačnim imenom ne pričakovati preveč. Daljši komentar o SDH.

Problematičnost delovanja sodstva izhaja iz vsaj dveh podstati: prvo je trajanje sodnih postopkov, še bolj problematična je sama kakovost dela sodne oblasti. Mednarodna primerjava kaže, da sodniškega osebja pri nas ne primanjkuje. Tudi njihove plače, glede na primerjave, niso nizke. Porazna je njihova storilnost. Primerov, kako povišati le-to, je zadosti v zasebnem sektorju, pa bi bilo smiselno proučiti par vzorčnih primerov. Koliko je v sodstvu korupcije, je težko reči, ker se tega pač ne ocenjuje. Živeti v prepričanju, da so sodniki in ostalo osebje, povezano s sodstvom, brezmadežno, bi bilo naivno. Tukaj rezultati ne bodo smeli izostati.

No, v vsakem primeru je omenjeni dokument zgolj osnutek, pa bo končna verzija odvisna od sprememb. Ko bo čistopis zunaj, bo treba zapisano spraviti v delovanje in si prizadevati za najboljše. Veliko bo tudi odvisno od uspešnega kljubovanja interesom lobističnih skupin.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Politika, Slovenija | Tagged , , | Komentiraj

Ekonomska ignoranca

Ali je zniževanje državne potrošnje prava pot ali ne, je ponovno postalo osrednje vprašanje, tudi pri nas. Mnogi danes govorijo, da ne, pri tem pa kažejo na Grčijo in Španijo. Sam sem prepričan, da je!

Pri trošenju države je problemov več. Prvi je ta, da zagovorniki trošenja slepo sledijo enačbi Y=C+I+G, v bistvu pa ne vedo točno povedati, za kaj bi naj država (G) trošila. Pogosto se govori o investicijah! Kaj točno in čemu, tega ne slišimo. Še največ zadoščenja dobijo s tem, ko rečejo G = gradbeništvo. Ni nam treba iti kam daleč nazaj v zgodovino, niti na drug konec sveta, da bi ugotovili, da takšna formula, razen parim izbrancem, enostavno ne prinese pozitivnih rezultatov. Pri nas smo dobili lekcijo, da gradbeništvo ne privede niti do kratkoročne zaposlenosti domačih brezposelnih, kar bi naj bil eden osrednjih motivov za državne investicije v gradbeništvo. Zakaj? Preprosto zato, ker pride do uvoza tuje delovne sile! Zmotno je še kar naprej ponavljati neke dogme, ki so nastale v povsem nekem drugem času in prostoru. Osnovna napaka, nikakor ne edina, je spregledati današnjo mobilnost delovne sile. Nikoli do sedaj ni bilo lažje prestopiti državne meje, kot je to storiti danes! V tisti stari enačbi je treba vsaj eno predpostavko torej spremeniti. Razvoj gradbeništva pri nas je bil vedno pospremljen z navalom gradbenih delavcev zelo nizke izobrazbene strukture z Balkana, o čemer sem pisal tukaj. No, druga lekcija bi bila, da izbranih gradbincev tudi ni več med »živimi« podjetji, medtem ko so za njimi ostali neplačani računi in zapuščena gradbišča!

Pa gradbeništvo niti ni bilo edino, kjer so se državne pomoči izkazale kot nedelujoče. TAM, Mura, Adria Airways in še bi lahko naštevali. Če zanemarimo ceno, ki smo jo za podobne eksperimente plačali davkoplačevalci, ali pa jo še bomo, se je pokazalo, da so podjetja, ki se niso uspela postaviti ob bok konkurenci, propadla, ali pa so tik pred tem! Pri tem pa ne moremo reči, da so trpela pomanjkanje državnega denarja. Dejansko je bil njihov obstoj ves čas odvisen zgolj in samo od državnega financiranja. Ko se je državna pipica ustavila, so podjetja propadla. Državne pomoči so zgolj podaljševale agonijo vsega skupaj, v mnogih primerih pa so zaradi njih propadla celotna podjetja, saj se je ohranjala neučinkovitost celote, namesto da bi se perspektiven del ločil od neperspektivnega. Denar je denar, a nefinančna podjetja prodajajo izdelke in storitve in tukaj je treba biti učinkovit in inovativen, sicer je propad neizbežen, denar pa izpuhti.

In to je problem Slovenije in še katere evropske države (Grčije, Francije, Španije, Italije, Velike Britanije). Treba je ustvarjati in biti pri tem učinkovit, predvsem pa boljši od konkurence, da se bodo proizvedene dobrine tudi prodajale in proizvajalcem prinašale dobiček. Slovensko gospodarstvo je vezano na trge Evropske unije. Na Nemčijo, če sem bolj natančen. A tudi nemško gospodarstvo je izvozno naravnano. Tako kot za nas, tudi za njih pridejo v poštev samo inovativnost, tehnična dovršenost in stroškovna učinkovitost. Predvsem inovativnost in tehnična dovršenost, kajti ni je politike, ki bi nemškega delavca postavila ob bok strošku kakšnega Kitajca! Cena »pridnih rok« je zelo nizka, pritisk nanjo pa izjemen. In ko pogledamo slovenske gospodarske številke in jih primerjamo s tistimi od evropskih paradnih konjev (Nemčija, Avstrija), ki so, kako ironično, naši glavni trgovinski partnerji, vidimo, da naša podjetja izgubljajo »znotraj hiše«. Seveda ne samo naša, tudi grška, španska, francoska, britanska. Ko podjetja enkrat postanejo tehnološko in inovativno zastarela, jih ne reši več nobena državna pomoč!

Problem ponavljanja enačbe Y=C+I+G je tudi v tem, ker sploh ne govori o gospodarski rasti, ampak o razdelitvi ustvarjenega! Govori o tem, kako bi torto razrezali na štiri kose in bi enega imeli zase, preostale tri pa za druščino, ki sedi za mizo. Govoriti o petih kosih torte, ko pa so na mizi le štirje, pomeni, da bodisi en kos prerežemo na dva dela, ali da si ga izposodimo iz sosednje mize. Slednje verjetno z obljubo, da ga tudi vrnemo. Bodisi gre za dolg ali za izžemanje drugih (angl. crowding out). Teorija gospodarske rasti je zgrajena okrog funkcije, ki vsebuje KAPITAL, DELO, TEHNIČNI NAPREDEK (znanje) in mnoge nevidne dejavnike, ki vplivajo na te, predvsem tiste, ki jih pogosto označimo preko ekonomske svobode. Gre za sestavine, ki jih uporabimo pri ustvarjanju, ne pa za razdelitev ustvarjenega.

Če se za konec vrnem še na komentar in slike Jožeta Damijana, ki jih povzema po Paulu Krugmanu, potem je v njih polno nekonsistentnosti. Najprej gre za povsem drug kontekst. Vsaj kar se tiče Evrope, ki jo prikazujeta na grafikonu industrijske proizvodnje, je treba dodati, da so se njene meje med primerjanima obdobjema v bistvu spremenile. Pa to še ni vse. Očitno je, da je bil padec industrijske proizvodnje koncem 1920ih let mnogo večji, zato pa tudi odboj navzgor ni presenetljiv. Jemati EU kot celoto pomeni povoziti razlike med državami, Nemčijo na eni strani in Francijo na drugi. Od padca v 2009 dosega Nemčija konstantno rast. Mimogrede, aktivna politika francoske vlade je, podobno kot pri nas, zgolj zadolžila državo, ni pa še privedla do kakšnih pozitivnih ekonomskih učinkov. Tudi Velika Britanija, ki se iz leta v leto srečuje z višjim proračunskim primanjkljajem, se komaj nahaja nad gladino. Isto velja za Italijo. Povsem enako bi lahko rekli za do vratu in preko zadolženo Japonsko, četudi je v 21. stoletju dosegala pozitivne stopnje rasti. In še in še.

Skratka, nikakor ne moremo kar preprosto trditi, naj država več troši, pri tem pa se sklicujemo na neke zgodovinske vzorce. In ne samo zaradi tega, ker v bistvu sploh ne vemo, ali in do kolikšne mere je takratno trošenje dejansko pomagalo in v kolikšni meri je v bistvu oviralo same tržne stabilizatorje, ampak tudi zato, ker države danes že v normalnih časih trošijo ogromno in bistveno več od tistih kriznih časov. Rooseveltov New Deal je državno potrošnjo dvignil takrat na 20% BDP-ja, medtem ko so danes mnoge države povsem izčrpale svojo zmožnost nadaljnjega zadolževanja na trgih. S 45, 50 in več odstotki v BDP-ju se zdi, da sodobna država tudi v povsem normalnih časih izjemno aktivno deluje v duhu new deala. Slovenci smo se izjemno zadolževali in obenem pospešeno izgubljali gospodarsko rast in delovna mesta.

Kaj še ostane, ko si do grla v blatu? Tiskanje denarja!

A ko se odločamo, ali nadaljevati z brezglavim trošenjem in ga financirati s sveže natisnjenim denarjem, ali spremeniti model države stran od potratnega trošenja, se vprašajmo, ali smo resni v namerah, da bomo na tak način sanirali svoje nekonkurenčno gospodarstvo in neustrezen ekonomski model »socialne« oziroma revne države. To pa, kot smo videli že v preteklosti, ne more večno prinašati občutka uspešnosti in blaginje, četudi se v primeru bankrotiranih držav zdi, da bi bila potrebna prav večna inflacija. No, takšna, kot so jo bili navajeni pred vstopom v evro.

In na koncu. Jože Damijan govori o ekonomskem sadomazohizmu, jaz pa o ignoriranju ekonomskih tokov, ki se mu čas izteka.

Objavljeno v Ekonomija, EU, Politika | Tagged , , , , | 1 komentar

Imajo zadolžene države nižjo gospodarsko rast?

Razpravo o državnem zadolževanju, natančneje o vplivu velikosti javnega dolga na gospodarsko rast, je v zadnjem času intenziviral še akademski spor na relaciji Reinhart-Rogoff, na eni strani, in Herndon-Ash-Pollin, na drugi. Na povezavi Financial Timesa se dobi dober vpogled v tok dogodkov. Na kratko, Reinhart in Rogoff bi naj s selektivnim izborom podatkov in njihovo obdelavo vplivala na rezultat analize. Povezava do njunega prispevka.

Spor na akademskem področju je pridodal v fond siceršnje razprave o tem, kaj storiti s prezadolženimi državami. Poslušati Barrosa govoriti o škodljivosti potrebe po znižanju zadolženosti, ko se njegova Portugalska utaplja v dolgovih, je lahko plod politične motiviranosti, podobno velja za Francoza Olivierja Blancharda z IMFa.

Pustimo možno prisotnost politikanstva ob strani. V osnovi lahko različni rezultati izhajajo iz dveh razlogov: (i) uporabe različne metodologije ali (ii) zavestne pristranskosti. Obstaja še možnost prepleta teh dveh dejavnikov, ko osebna motiviranost vpliva na izbor same metodologije. Vsakdo, ki se je kdajkoli poglobil v celostno analizo kakšnega (ekonomskega) vprašanja, je verjetno hitro naletel na fond prispevkov z diametralno nasprotnimi zaključki. Kako je to mogoče?

Sistemi so pač tako kompleksni in posamezni dejavniki med sabo tako prepleteni, da se relacije med pojavi (v tem primeru odnos med državnim dolgom in rastjo BDPja) proučuje na podlagi modelov, ki so bolj ali manj posrečene ilustracije realnosti, če ne njihove karikature. To daje raziskovalcem dovolj manevrskega (akademskega) prostora za delovanje. S tem pa tudi možnost upravljanja z znanostjo. Hipokrit je tisti, ki bi trdil, da nosi s sabo magični recept za rešitev vseh naših izzivov. Šele praksa pokaže, kateri izmed modelov je v določenem času natančnejša ilustracija realnosti. Torej, proces znanosti in razlaga znanosti laični javnosti.

Zelo različna razvitost posameznih integriranih okolij, recimo razlike v regionalni razvitosti posameznih držav, indicirajo na to, da na gospodarsko rast vpliva še kaj drugega kot pa zgolj posamezni makroekonomski kazalci. Na lestvici razvitosti in zadolženosti bi hkrati z lahkoto našli primere, ki bi potrdili vsakršno našo tezo.

Eden izmed sklepov prispevka Reinhartove in Rogoffa se glasi, da je gospodarska rast držav z visoko stopnjo javnega dolga nižja kot sicer. Negativne učinke na gospodarsko rast bi naj imela še celotna zunanja zadolženost gospodarstva. Torej seštevek dolga države in zasebnih entitet.

Dolg pomeni neto sedanjo vrednost prihodnjih vplačil, pri državen dolgu to pomeni prihodnjih davkov, ki bodo financirali nastali dolg, pri podjetjih del prihodnjih prihodkov, ki bodo namenjeni za te iste potrebe. Dolg je fiksna obligacija, in iz tega izhaja ranljivost posameznika. Če dolžniška sredstva niso namenjena produktivnim investicijam, ampak potrošnji, bo možnost za neplačilo večja.

Tabele iz prispevka Reinhart-Rogoff zgolj kažejo zbirne statistike za posamezne države, kakšne kompleksnejše analize vzročno-posledičnih zvez med opazovanimi dejavniki prispevek ne ponuja. Vprašanje, ali dolg vpliva na rast ali ne, ostaja relevantno. Karkoli že bodi razlog za kritiko dela Reinhartove in Rogoffa, eno ostaja: nezmožnost poplačila dolga ima resne posledice.

Objavljeno v Ekonomija, Politika, Znanost in izobraževanje | Tagged , , | 1 komentar

Študentske podjetniške ideje: podjetniki ali brezposelni obupanci?

Gospodarska rast, ki pomeni osnovo za ohranjanje zaposlenosti in ustvarjanje novih delovnih mest, zahteva nenehno ustvarjanje novih idej in inovativnost. Nove ideje so potrebne, da stvarem, ki se nahajajo okrog nas, damo neko ekonomsko vrednost, jih naredimo uporabne in smo boljši od konkurence. Kot pravi avstrijski ekonomist, Joseph Schumpeter, prihaja temeljni impulz, ki ohranja gospodarski proces v pogonu, od nenehnih izboljšav, do katerih prihaja na vseh področjih gospodarskega procesa. Kreativna destrukcija, kot jo imenuje, je zelo neizprosen proces, ki zahteva nenehno rast in napredek. In podjetje, ki v proces svojega delovanja ne vgradi te inovativnosti, postane talec svoje tehnološke podhranjenosti in žrtev te kreativne destrukcije.

Podjetništvo je eden izmed pomembnih elementov, ki poganjajo gospodarstvo. S tem pa tudi za ustvarjanje novih delovnih mest. In recesija se je že večkrat izkazala kot primeren trenutek, ko se raven podjetništva poveča. Ljudje so brezposelni in imajo čas razmišljati. Še posebej mladi. Gospodarski zastoj je vedno največji sovražnik mladih, saj ne prihaja do odpiranja novih delovnih mest, zmanjša se »on-the-job market«, medtem ko so že zasedena delovna mesta že itak dokaj dobro administrativno zaščitena.

Eni bi rekli, da ni pomembno, odkod prihaja impulz za rast podjetništva. Del tega vsekakor drži. Skladno z zakonom velikih števil je verjetnost, da nastane nekaj dobrega pozitivno povezana s številom posameznikov, ki se z neko stvarjo ukvarja. Dobro, če zanemarimo same stroške iskanja »prave ideje« in celotno oportunitetno izgubo. Ampak, ko je nekdo brezposeln, je oportunitetna izguba njegovega časa, ki ga ima na pretek, načeloma majhna.

Pa vendar je treba razlikovati med podjetništvom kot ciljem (mladih in tistih izkušenejših) in podjetništvom kot dejanjem (predvsem mladih) iz obupa. In to je tista manj spodbudna plat rasti »podjetništva«, ki gre na račun gospodarske krize.

In, kot ugotavlja študija Kauffman Foundation, pozabi na to, da so podjetniki golobradi zelenci. Največjo skupino start-up-erjev tvorijo izkušeni mački v svojem poslu. Ljudje v obdobju 35-44 in 55-64! Posamezniki, ki imajo poleg znanja tudi modrost in si ob vsem skupaj lahko privoščijo tudi osnovni kapitalski vložek. V času krize je ta še toliko težje dosegljiv. Nikakor ne dvajsetletniki. Pa četudi jih najdemo med zelo uspešnimi zgodbami. Larry Page in Sergey Brin (Google) sta ob nastanku Googla leta 1998 štela 25 let. Mark Zuckerberg jih februarja 2004, ob nastanku Facebooka, ni dopolnil še niti 20. Seveda je vprašanje, do kolikšne mere je sploh mogoče primerjati prvotni Google s tem današnjim. Kot še govori študija, ne samo, da starejši odprejo bistveno več tehnoloških podjetij od mlajših, ampak so njihova podjetja tudi dejansko hitro-rastoča podjetja, ki skozi čas tudi preživijo. Podjetja mladih, v kolikor se uspejo spraviti k življenju, izredno hitro tudi propadajo.

Ampak te osebne zgodbe zmagovalcev pomenijo sila pristranski pogled na podjetniške zgodbe o uspehu mladih posameznikov. To pa seveda ne more biti tisto, na podlagi česar bi lahko dejali, da je podjetništvo mladih sveti gral za katerokoli gospodarstvo. Tudi za slovensko gospodarstvo ne. Ustvarjanje novih idej je nujno za rast gospodarstva. A podjetništvo kot sredstvo za ustvarjanje konceptualnih idej zahteva mnogo več kot samo čas in motiviranost brezposelne mladine.

Tudi pri nas bi videli, da so dejansko uspešna in hitro-rastoča podjetja – pa ne tista, ki so uspešna zaradi tesne navezave na politični proces –, tista, ki jih ustanavljajo starejši posamezniki, medtem ko mladi sami zase kvečjemu uspejo sestaviti kakšno spletno trgovino ali IT aplikacijo, nič od obojega pa nima kakšnega posebnega zaposlitvenega potenciala in ostane na ravni garažnega podjetja. Vsak tak uspeh je sicer dober za mladega podjetnika, ampak skoraj povsem nepomemben za gospodarstvo države.

Z vidika gospodarskega razvoja je zelo zaželeno, da se pogovarjamo o podjetništvu. Ampak do sedaj smo bili mnogo bolj kreativni pri tem, kako podjetja uničevati, tudi takšna, za katera bi si nekdo nemara mislil, da so »večna«. No, raje recimo, da smo bili pri tem »uspešni«, glede na to, da tudi tukaj ni bilo opaziti kakšne posebne inovativnosti, ko pa se je vse dogajalo po enakem vzorcu. Dobro bi bilo, ko bi se iz te lekcije kaj naučili. Niti približno toliko pa nismo bili kreativni na strani ustvarjanja novih idej znotraj obstoječih podjetij, kaj šele ustvarjanja novih podjetij.

To, da mladi v tako nemeritokratornem sistemu, kot je slovenski, študirajo ali se tako intenzivno ukvarjajo s podjetniškimi idejami, je zgolj potrditev tega, da za njih dela pač ni!

Objavljeno v Ekonomija | Tagged , , | 1 komentar

Slika, kot jo o nas riše Evropska komisija

V začetku meseca so pri Evropski komisiji končali s poglobljenim poročilom, katerega osnovni namen je bilo identificirati trenutno stanje pri nas. Vsebino poročila bi bilo možno povzeti z besedami, da so pri nas negativni trendi iz preteklih let le še poglobili. Ti so povezani tako s podjetniškim sektorjem, bankami kot tudi z državo. Poglejmo po vrsti.

Zadolženost zasebnega sektorja je nižja od povprečja držav evro območja, čeprav je zadolženost posameznih podjetij precejšnja. Podjetja vse težje odplačujejo svoje obveznosti. Po podatkih Banke Slovenije je bilo v podjetjih januarja 2013 za skoraj 7 milijard evrov bančnih obveznosti, ki so zamujale s plačilom za več kot 90 dni. Zamuda 90 dni se nekako ocenjuje kot tista meja, kjer je verjetnost, da kredit ne bo odplačan, zelo visoka.

Druga stvar, na kar opozarjajo pri Komisiji, je slabšanje bilanc bank. Dejansko je to posledica prve točke. Slabšanje kakovosti kreditnega portfelja bi lahko najlažje prikazali z gibanjem bonitete kreditnega portfelja. Na lestvici od A (najboljša) do D (najslabša) je opazno znižanje vrednosti, nominalno in relativno, kreditov v skupini A in povišanje v vseh ostalih skupinah. Še posebej skrbi povišanje kreditov v skupini D, ki se je od decembra 2011 do januarja 2013 povišal iz 2.7 milijarde evrov na 3.9 milijarde. Glede na takšna gibanja se banke novim dokapitalizacijskim evrom ne bodo mogle izogniti. Že večkrat sem omenil, da čas krize in negotovosti poviša potrebo po transparentnosti. Pri bankah bo ta nujno potrebna.

V povezavi z bankami v poročilu omenjajo še eno anomalijo. In sicer, vse večjo navezavo bank na državo. Kreditne linije zasebnemu sektorju upadajo, medtem pa je država postala eden najpomembnejših virov zagotavljanja bančnih sredstev, ostaja pa tudi pomemben vir depozitov za banke.

Gospodarstvo se še naprej ubada z recesijo in tudi napovedi za naprej ostajajo neugodne. Ponovno rast zelo otežuje zadolženost podjetij, ki povrh vsega ne najemajo investicijskih kreditov, ampak za potrebe tekočega poslovanja. Nova podjetja praviloma veljajo za kreditno manj sposobna, pa resnih obetov za rast ni.

Skrbi izguba deleža v izvozu, kar kaže na relativni zaostanek slovenskega okolja glede na mednarodno konkurenco. za majhno državo, kot je Slovenija, pomeni izvoz kot neke vrste kazalec konkurenčnosti gospodarstva. Primerjava stroškov dela kaže, da je ni davčne politike, ki bi slovensko ceno dela približala ceni ostalih srednjeevropski držav (strošek urne postavke: Slovenija – 14.4 evra; Italija – 26.8; Avstrija – 29.2; Poljska – 7.1; Slovaška – 8.4 evra). Povišanje konkurenčnosti bo moralo ležati na plečih produktivnih investicij. Znižanje togosti trga dela, kar bi naj omogočilo hitrejše prilagajanje tržnim zakonitostim, bo moralo slediti. Država bo morala tudi znižati siceršnjo raven regulacije. V poročilu so posebej omenjene licence, ki zgolj pomenijo vstopne stroške v panogo, ki zraven tega povišujejo stroške. Boj z interesnimi skupinami, ki jim sistem licenc pomeni zagotovljen dohodek, bo nujen.

Država ostaja precej močno vpeta v lastniško strukturo podjetij, kar omejuje njihovo prilagajanje zahtevam trga in vpliva na razporeditev proizvodnih dejavnikov. Država kot prevladujoč lastnik z izvajanjem svoje politike nacionalnega interesa vpliva na nižji pritok tujega kapitala v državo. Neposredne tuje investicije praviloma veljajo za “pameten denar”. V svetu velja konkurenca za tuj kapital, pa se postavlja vprašanje, koliko je Slovenija sploh zanimiva kot destinacija tujih investicij, in, drugič, po kakšni ceni bi bili tujci pripravljeni vstopiti v lastniško strukturo naših podjetij. Tuj kapital pač išče donos na vložena sredstva.

Državno lastništvo v podjetjih ima še eno slabost. V primeru slabo delujočih in finančno podhranjenih podjetij, jim država kot lastnik zagotavlja potrebna finančna sredstva in državne garancije, kar pomeni dodatno obremenitev za proračun.

Prisotna je politična nestabilnost. Menjava oblasti zmeraj poviša stopnjo negotovosti, kajti zmeraj obstaja možnost menjave politične paradigme in posledično odmika od prej zastavljene poti. Da se razume, nova pot je lahko tudi na boljše, a tudi v tem primeru se vsaj na kratek rok stopnja negotovosti poviša.

Javne finance ostajajo odvisne od zadolževanja. Za letos bi naj minus bil preko 5% BDP. Poleg običajnih izdatkov so tukaj še povišani izdatki za socialne programe (kot posledica višje brezposelnosti), pomembno obremenitev pomenijo še izdatki za banke. Ker se je domači bazen bolj kot ne iztrošil, bo novo zadolževanje na tujem. Na sentimente investitorjev bodo vplivale tudi odločitve v drugih državah; recimo, tok dogodkov na Cipru je zelo zatresel mednarodne finančne trge.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , | Komentiraj

Slovenija kot majhna Švica?

Pred dnevi smo brali, da večina hotelov v Kranjski Gori prehaja pod okrilje švicarske družbe Sophos Hotels. V partnerstvu seveda ne gre za klasičen lastniški vstop družbe v kranjskogorsko hotelirstvo, ampak za prenos njihovega upravljavskega znanja in izkušenj. Vstop Švicarjev na naš trg se zdi toliko bolj pomenljiv, saj je ta majhna alpska državica vse od slovenske osamosvojitve pogosto prikazovana kot cilj, ki bi ga želeli doseči. Uresničljiv cilj ali zgolj fiktiven preblisk, niti ni pomembno.

Zelo »skromni« smo bili, da smo si kot jugoslovanski reveži zadali tako ambiciozen cilj, saj smo iz bureka želeli ustvariti najelitnejšo restavracijo v mestu. Dobro, takrat smo bili mladi in polni nekega pozitivnega naboja, vsaj deklarativno smo prekinili z neko utopično prakso socializma, ki nas je dušila in, predvsem, želeli smo postati bogati. Glede na kar nekaj sorodnosti s Švico, majhna in alpska država, niti ne preseneča, da je postala naš cilj.

Podobnosti med državama je še kar nekaj. Tako kot Slovenija, tudi Švica ne premore kakšnih posebnih naravnih bogastev in je v celoti odvisna od trgovine. Če znaša zunanja trgovina kar 120% slovenskega BDP-ja, je ta številka za Švico dobrih 100%. Če pogledamo v strukturo gospodarstva, potem smo tudi v tem segmentu zelo podobni Švici. Slovenija / Švica: kmetijstvo (2.7 / 1.3), industrija (27.6 / 27.7) in storitve (69.7 / 71). Nenazadnje imamo oboji v veliki meri iste zunanjetrgovinske partnerje, Nemčijo, Italijo in Francijo.

Pa vendar, danes, ko ugotavljamo, da smo še vedno zelo daleč stran od Švice, se lahko vprašamo, kje smo tako različni.

Leta 2010 je bilo kar 15 švicarskih podjetij navedenih na lestvici Fortune Global 500, ki prikazuje 500 najmočnejših podjetij na svetu. Nestle, verjetno najbolj poznano nefinančno podjetje med njimi, zaposluje več kot 328 tisoč ljudi, od tega več kot 95% v tujini. Podjetje, ki ga je davnega 1866 ustanovil Henri Nestle, eden izmed pionirjev kondenzacije mleka, velja za največje prehrambeno podjetje na svetu in podjetje, ki je bilo leta 2010 z dobičkom 32.84 milijarde dolarjev tudi najbolj dobičkonosno med vsemi.

Švicarsko podjetje Logitech je sinonim za računalniške miške in druge računalniške komponente, je bilo ustanovljeno 2. oktobra 1981v majhnem mestecu Apples ob Ženevskem jezeru. Novembra leta 2008 so iz podjetja sporočili, da so proizvedli svojo milijardno miško!

Manj poznano je švicarsko podjetje Rinspeed, ki proizvaja visoko tehnološka konceptualna vozila, ki jemljejo dah. Spremembe so naša spodbuda je njihov moto, ki ga v podjetju zasledujejo že kar 35 let. In sQuba, roadster na električni pogon, ki se v trenutku spremeni v podmornico, v veliki meri odraža inovativnost, vizionarstvo in kreativnost podjetja.

Naslednji sektor, kjer je Švica vodilna država sveta, je urarstvo. V letu 2011 je Švica izvozila 29.8 milijona ur v znesku več kot 19,3 milijarde frankov ali 20 milijard dolarjev. To je skoraj polovica našega BDP-ja in le nekaj manj kot je v tem letu znašal celoten izvoz Slovenije.

Seveda, ko se pogovarjamo o švicarskem gospodarstvu, ne moremo mimo njihovih bank. UBS, Credit Suisse in še mnogo drugih. 10% BDP-ja bi naj predstavljalo švicarsko bančništvo. Mnogo manj od nekega splošnega prepričanja, da so pri njih samo banke. Švicarske banke so, tako kot druga njihova podjetja, v samem svetovnem vrhu.

Ampak, tudi njihovi farmacevti so v vrhu. Tudi njihova industrija je v vrhu. Prehrambna industrija je v vrhu, čokolade in siri. Visokotehnološka podjetja so v svetovnem vrhu. Pa kemična industrija. Leta 2008 je Svetovna turistična organizacija postavila Švico kot devetnajsto med svetovnimi destinacijami! Züriška univerza ETH sodi v sam svetovni vrh in se redno uvršča med najboljših 15 svetovnih univerz. Skratka, česar koli se lotijo, so uspešni! Seveda ne preseneča, da je kupna moč denarja v žepu največja ravno v Zürichu, kjer kjer visoke neto plače več kot nadomestijo visoke cene.

Seveda bi bilo zelo napačno trditi, da pri nas nimamo uspešnih in tehnoloških podjetij. Pa vendar je ugotovitev, da smo še zelo daleč od Švice, več kot na dlani. Morda za tolažbo. Mnogo večjih in boljših si tudi želi postati velika ali mala Švica, pa jim, podobno kot nam, tudi ne uspeva!

Objavljeno v Ekonomija, Slovenija | Tagged , , , | 3 komentarji

IMF izdal poročilo o finančni stabilnosti

Pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) so izdali poročilo o finančni stabilnosti “Global Financial Stability Report”. V poročilu uvodoma ugotavljajo, da so ukrepi centralnih bank, od evropske, ameriške do japonske in britanske, sicer pripomogli k delni umiritvi finančnih trgov. Praviloma z izvajanjem ukrepov zagotavljanja likvidnosti bank, kar je sicer potešilo kratkoročne potrebe finančnih institucij po denarju. Če izvzamemo začetek krize, potem panike na finančnih trgih praktično ni bilo. A je to kratkotrajno.

Koliko bo to dejansko vplivalo na večjo stabilnost, je dvoumno. Recimo, politika ECB “za vsako ceno” v eni točki zgolj podpihuje špekulativno vedenje, saj spodbuja investiranje v tvegane papirje, kot so državni papirji tveganih držav. Na drugi strani nas posamezni dogodki, zadnji v nizu povezani s Ciprom, opomnijo, da ranljivost v sistemu ostaja realna. Kljub temu se zdi, da je ena redkih oblik zaupanja povezana s politiko centralne banke in njeni zavezi po ohranitvi območja evra. Nizka raven obrestnih mer je tudi rezultirala v večjem finančnem vzvodu nekaterih velikih podjetij, ki so to stanje izkoristile kot možnost pridobitve poceni denarja. Refinanciranje tega dolga se bo dogajalo v času višjih obrestnih mer, kar bo vplivalo na donosnost teh investicij.

Na območju evra eni glavnih izzivov ostajajo povezani z delovanjem bank. Slaba struktura bančne aktive bankam znižuje njihov kreditni potencial, nižjo sposobnost kreditiranja potem v prvi vrsti občutijo v podjetjih, ki morajo tako vire financiranja svojih operacij iskati drugje. Ekonomska kriza in velika zadolženost podjetij, kot izpostavljajo v poročilu, dodatno slabita konkurenčno pozicijo. Slovenija je vzorčen primer delovanja vseh treh dejavnikov. Zanemarjanje zasledovanja koncepta učinkovitosti in (pre)velika finančna izpostavljenost sta dobila svojo ceno. Za ohranitev nad vodo bo treba izboljšati prvo in znižati drugo. Kako? Ni enotnega recepta in je odvisno od tržne pozicije vsakega konkretnega podjetja. Predvsem večja podjetja imajo možnost nadomestiti šibkost bančnega sektorja z aktivnostmi na finančnih trgih, recimo preko izdaje obveznic. Majhnim, kar pomeni za večino slovenskih podjetij, je ta kanal nedosegljiv.

V primeru Slovenije velja, da podjetja vse pogosteje povprašujejo po bančnih kreditih za potrebe financiranja rednega poslovanja in ne za investicijske namene. Finančna sredstva, ki niso namenjena generiranju novega prihodka, znižujejo sposobnost podjetja, da servisira svoj dolg. Iz poročila izhaja, da je sposobnost servisiranja dolga podjetij najnižja v Italiji, Španiji, Portugalski in na Irskem. Ker spadajo podjetja med najpomembnejše komitente bank, slabšanje kreditne bonitete podjetij povratno vpliva na slabšanje kreditnega portfelja bank. V primeru Slovenije se tak kanal kaže v porastu kreditov podjetjem z nižjo boniteto. Slovenske banke praktično ne poslujejo izven meja domovine, pa je njihovo poslovanje skoraj izključno izpostavljeno stanju (gospodarskim obetom) na domačem trgu.

Druga stvar so državni proračuni. Ti so že zdavnaj prešli mejo lastne vzdržnosti, pa ostajajo odvisni od zunanjega financiranja. Pri nas zanašanje na domači trg ne bi bilo zaželeno, saj kaj takšnega ne bi prispevalo k razpršenosti njihovega investicijskega portfelja. Potrebe države so preprosto prevelike, izpostavljenost portfeljev domačih investitorjev bi bila v tem primeru previsoka. Poplava likvidnosti na finančnih trgih državam lajša zadolževanje, visoke ravni zadolženosti in potencialna nezmožnost poplačila dolga delujejo v nasprotni smeri. Glede na poročilo IMFja je razplet ciprske zgodbe najbolj škodoval državam, ki so neposredno povezane z njim (Grčija, Rusija, Ciper), in problematičnim državam (Slovenija, Španija, Italija). Posamezne države morajo svojo potrošnjo urediti skladno prihodkom.

Poročilo je precej obširno, a glavne točke ostajajo. Ključni izzivi so povezani z močnim bančnim sistemom, ki ga sestavljajo banke z “zdravimi” bilancami; s podjetji z vzdržnim finančnim vzvodom, ki morajo biti v stanju servisiranja svojega dolga; in z vzdržnimi državni proračuni.

Objavljeno v Ekonomija, EU, Slovenija, Svet | Tagged , , , | Komentiraj

Izdaja menic: lastovka na veji, nad njo pa nevihtni oblaki

Država je uspela prodati za 1.1 milijarde evrov menic! In to po rekordno visoki obrestni meri: 4.15%! Po neuspeli dražbi pred tednom dni (9.4.2013), ko je uspela prodati za vsega 56 milijonov menic, sicer po obrestni meri 2.99%, je to bombastična novica. Le kaj tako pomembnega se je zgodilo v tem tednu dni?

Nič! Vsaj ne navzven. No, razen tega, da je bila ponujena cena tokrat toliko višja. Trend kratkoročnega zadolževanja države je katastrofalen. Od 2.02%, po kolikor se je država zadolžila 12. februarja, je cena poskočila na 2.99% do 9. aprila in sedaj na 4.15%!

Da bo dražba uspela, se je slutilo že vnaprej. Ponavlja se namreč zgodba, ko slovenske banke in druga (para)državna podjetja financirajo državno potrošnjo. Tudi tokrat so bili glavni kupci namreč naše državne banke. To pa je tisto, kar skrbi in kar navkljub »uspeli« dražbi ne vliva kakšnega prevelikega optimizma za vnaprej. V bistvu je to znak, da smo v zelo slabem položaju in da razen domačih podjetij ni skoraj nikogar, ki bi nam želel posoditi denar.

To, da domače banke financirajo državo, ima tako dobre, kot tudi slabe posledice. Za banke je pozitivno vsekakor to, da se jim obeta visok donos. Vsaj teoretično, v kolikor bo država ob njihovi zapadlosti uspela ostati na nogah. Zapadlost obveznosti je tisti trenutek, ko je kreditna sposobnost dolžnika, v tem primeru države, odločilna. Ne pozabimo, da je tudi to milijardo in nekaj narekovala zapadlost predhodnih menic! Država dolg odplačuje z novim dolgom in to pod vedno slabšimi pogoji!

Za banke in druga domača podjetja, ki kupujejo menice slovenske države, je slabo to, da svoj portfelj polnijo z državnimi papirji »ranjene« države, s čimer si slabšajo kakovost svojih bilanc ter povišujejo kreditno tveganje. Diverzifikacija naložb je ključna pri upravljanju tveganja in množično nakupovanje papirjev istega izdajatelja pomeni korak stran od tega principa. Kot smo videli v primeru poslovnih bank, so bili odpisi vezani na dve strukturi kreditov: menedžerske prevzeme in gradbeništvo. Cena takšnega tveganja pa je roketirala v nebo. Na nek način se ponavlja torej zgodba slabega poslovanja bank, kjer bo propadle gradbene in prevzemne posle zamenjala sopihajoča država!

Za druga podjetja, ki so bila tradicionalno prisotna na nakupni strani državnih menic, je slabo to, da svojo likvidnost in kreditno sposobnost namenjajo za stvari, ki ne sodijo v domeno njihovega poslovanja. To seveda ne more miniti brez posledic na njihovo siceršnje poslovanje. Tudi tukaj je navezava na menedžerske prevzeme in izčrpavanje podjetij za neproduktivne stvari dokaj sorodna.

Pa vendar, za banke menice države niso tako slaba naložba vse dokler jih še lahko zastavijo pri ECB kot garancijo za izposojo denarja. Vse dokler ta kanal deluje nemoteno, na nek način ECB posredno financira zadolževanje države, bankam pa celo daje ustrezen donos. ECB je vse bolj prisoten na našem bančnem trgu. Februarja 2013 je imel slovenski bančni sektor za 3.96 milijarde evrov obveznosti do ECB; skoraj 9 odstotkov vseh bančnih virov! Še posebej visoka je rast tega vira v zadnjem času. Med februarjem 2012 in februarjem 2013 je zrasla za kar 127.6 odstotkov! Očitno je, da je za slovenske banke ECB dokaj pomembno likvidnostno okno, še posebej v zadnjem letu dni, ko so negativne novice iz slovenskega ekonomsko-finančno-bančno-političnega sveta vse glasnejše in pogostejše in se nas, posledično, tuje poslovne banke vse bolj otepajo. V tem oziru je bonitetna ocena naše države še posebej pomembna, prav tako pa portfelj slovenskih bank. Od njega je namreč odvisna zmožnost slovenskih bank, da papirje, ki jih kupujejo od države, tudi zastavijo za posojila ECB-ja. Z odprtostjo zgolj do obveznic domače države slovenske banke tvegajo, da jim bo sposobnost najemanja virov pri ECB kar iznenada popolnoma usahnila.

Če se trend negativnih novic iz Slovenije ne bo obrnil v drugo smer, je vprašanje, kdaj bodo iz ECB sporočili, da banka v prihodnje ne bo več sprejemala papirjev naše države. V lanskem letu je ECB grškim poslovnim bankam večkrat zavrnila papirje grške države, s tem pa jim omejila najemanje denarja pri ECB. Zaprtje pipice ECB-ja bi tudi naše banke še dodatno pahnilo v likvidnostne težave.

Zato je pomembno, kdo so tisti, ki upravljajo z državnim ugledom in njeno ekonomsko in finančno močjo. Predvsem pa, tudi zato so reforme v smeri nižjega stroškovnika države in manj države v gospodarstvu tako nujno potrebne. Poudarjam, tudi zato! Primarni smotri za ekonomsko in finančno ureditev države morajo izhajati od znotraj!

Pogovori evropskih prvokategornikov s slovenskimi kolegi, ki se odvijajo v teh dneh, prav gotovo tečejo o teh stvareh. In to je tisto »nevidno«, kar bi se vmes utegnilo zgoditi.

Kar se samega posla tiče, je ena izmed obče finančnih domnev ta, da izdajati papirje kratke ročnosti pomeni, da so dolgoročni obeti države izjemno slabi. A ob teh cenah je to še najmanj slaba novica v celotnem poslu.

Kakorkoli, neurejeno stanje v državi, za katerega se, v stanju, kakršnem smo, zdi bankrot edina stabilna rešitev, in vloga Evrope bosta prav gotovo privedli do tega, da bo vlada primorana izvajati ukrepe, ki bodo zelo stran od njej sicer domačega nacionalnega interesa.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Slovenija | Tagged , , , , | 2 komentarja

Investirati v zlato: da ali ne

Nekaj dni nazaj se je izbor “top” novic nemških medijev bral takole:

– “Bankenkrise: Slowenien wirbt um Euro-Hilfen” – Spiegel Online

– “Gelbe Karte für Slowenien nun auch von der EU” – euronews

– “Der nächste Rettungskandidat?: Slowenien droht zu versinken” – n-tv.de

– “Rezession und Bankenkrise Slowenien bekommt kein Geld mehr” – FAZ

– “Warnungen aus Brüssel: Slowenien und Spanien sind die Buh-Länder der EU” – FOCUSOnline

– “Slowenien bereitet EU auf Hilfseinsatz vor” – manager-magazin.de

Nič kaj obetavno, še posebej ne za vse tiste, ki živimo tukaj, tudi imetniki vrednostnih papirjev naše države verjetno nimajo mirnega spanca. Kot v primeru Grčije in Cipra obstaja možnost, da izgubijo del svojega imetja. Kaj pa zlato kot “varna naložba”? Bi bilo smiselno v izogib morebitnemu ciprskemu epilogu, kjer bodo varčevalci ob precejšen del svojih denarnih imetij, prihranke preventivno pretopiti v zlato?

Kot pri vsakem borznem (in tudi ostalem) blagu je cena zlata odraz ponudbe in povpraševanja po njem. Dejansko tudi posledica gibanja ponudbe in povpraševanja po ostalem borznem blagu, ki na posreden način vpliva na gibanje cene zlata. Ocenjuje se, da bi naj celotna ponudba zlata znašala 171,300 ton, kar bi njegovo celotno vrednost pri trenutni ceni 1378 dolarjev za unčo (31.1034768 g) postavilo na raven 7.5 tisoč milijarde dolarjev. Seveda je to zgolj groba ocena. Zlato kot investicijsko blago je zgolj ena izmed funkcij, ki jih opravlja zlato, saj se zlato prvenstveno uporablja v industriji, zlatarstvu.

Odgovor na vprašanje, ali v investicijski portfelj vključiti še zlato in predvsem koliko, je odvisen od tega, koliko dobro zlato prispeva k varnosti in vrednosti tako oblikovanega portfelja. Gibanje cene zlata kaže velika nihanja. Še avgusta leta 1999 je bilo treba za unčo odšteti 252 dolarjev, v obdobju rasti zadnjih nekaj let se je nominalna vrednost za unčo najvišje ustavila malo pod 1900 dolarji. To je bilo v začetku septembra 2011. Danes je zanjo treba odšteti 1378 dolarjev. Kljub nihanjem je bil trend gibanja cene strogo navzgor in oblikovanje pričakovanj na tej osnovi bi pomenilo, da se drugam kot pa v zlato ne izplača investirati. (Pred nastopom krize in do zloma so finančne investicije v delnice balkanskih družb uživale podoben status.)

Tako se je cena zlata na zadnji dan leta od 1995 pa do danes znižala zgolj trikrat (1996, 1997, 2000). Podatki. Tukaj ne upoštevamo nihanja cen v okviru posameznih let, ki je precejšnje, ampak zgolj ceno na zadnji trgovalni dan v letu. A padci so bili signifikantni. Na primer, cena 387 dolarjev za unčo iz leta 1995 se je po padcih vrnila na to vrednost šele v letu 2003. Tako da gledati na zlato kot na sveti gral, ne gre.

Erb in Harvey (2013) sta v svojem prispevku iz januarja 2013 identificirala šest različnih argumentov, ki vplivajo na gibanje povpraševanja, s tem pa tudi cene:

– zlato deluje kot zaščita pred inflacijo;

– zlato deluje kot zaščita pred gibanjem tečajev valut;

– zlato je zanimiva alternativa investicijam z nizkimi donosi;

– zlato je varna naložba v stresnih časih;

– zlato je treba imeti, ker se vračamo neke vrsti zlatemu standardu;

– imetja zlata so premajhna.

Zadnji argument indicira, da bi lahko sprememba portfeljske politike v smeri večjega deleža zlata v njih povišala povpraševanje, s tem pa tudi njegovo ceno. Ker so trgovalne količine zlata precej majhne, bi to ob bolj kot ne fiksni ponudbi pomenilo, da ima lahko že majhna sprememba odnosa investitorjev do zlata precejšne posledice na ceno.

Ker je vrednost zlata denominirana v ameriških dolarjih, na končni donos za ne-dolarizirane države vplivata tako sprememba cene zlata v opazovanem obdobju, kot tudi sprememba v vrednosti valute v primerjavi z dolarjem za to isto obdobje. V primeru, da se cena zlata v dolarjih poviša za 5%, hkrati pa dolar izgubi 5% v primerjavi z evrom, potem bo končni donos na zlato enak 0.

Pogled na zlato kot na eno izmed investicijskih oblik izhaja iz tretjega argumenta. Na gibanje cen zlata bi bilo napak gledati izolirano in neodvisno od alternativnih možnosti investiranja sredstev. Preteklost kaže, da se ljudje za zlato še posebej navdušijo v časih krize (četrta točka). Pesimizem na ostalih trgih poveča zlato mrzlico, katapult cene je zgolj logična posledica. Zmanjšanju povpraševanja sledi padec cene. Kot pri ostalih investicijskih dobrinah. Filozofija kupi poceni, upaj na trend rasti in potem drago prodaj velja tudi tukaj. Razen seveda, če zlato v portfelju ne služi namenom sistematičnega oblikovanja portfelja – recimo za potrebe hedginga. Biti na napačnem koncu enačbe ob napačnem času, še posebej, če je investicija financirana z dolžniškim denarjem, tega si ne bi želel nihče. Zadnji padec za skoraj 15% v zgolj parih dneh naj bo poučen. Prilagam še Matjažev komentar na temo.

Objavljeno v Ekonomija, Finance, Svet | Tagged , , | Komentiraj

Ali so visoke plače pravične plače?

Madridski Real je pred štirimi leti za Cristiana Ronalda plačal rekordnih 90 milijonov evrov. Julija 2012 je južnokorejski pevec z vzdevkom PSY izdal pesem z naslovom Gangnam Style. 21. decembra istega leta je na kanalu YouTube pesem kot prvi video presegel milijardo ogledov, do 1. aprila 2013 pa jih zabeležila več kot 1,5 milijarde. Park Jae-sang, kot je njegovo pravo ime, si je že omislil luksuzno vilo v Hollywoodu. Končni izplen svetovne turneje glasbene skupine U2 z naslovom 360°, ki je vsebovala kar 110 v trenutku razprodanih koncertov, znaša 7,268,430 obiskovalcev in 736,137,344 dolarjev prihodkov samo od prodanih vstopnic! Izjemna številka za dve leti koncertiranja.

Reči, da je skoraj 740 milijonov U2-jevskih dolarjev nepravičnih in pomeni napačno razdelitev denarja, pomeni z drugimi besedami trditi, da je bilo 7 milijonov in nekaj poslušalcev, ki so se brez neke prisile odločili za obisk kakšnega izmed koncertov, v zmoti. Morebiti, bi lahko rekli. Ampak, a je to sploh pomembno? NI! De gustibus non est disputandum – o okusih se pač ne razpravlja. Obisk koncerta pomeni ugajanje kultnega benda poslušalcem in ugajanja poslušalcev njim nazaj. Prvi poslušalcem ugajajo z glasbo in glasbenimi spektakli, drugi jim vračajo z denarjem. In krog je sklenjen. Dejstvo, da je skupina nastala že davnega 1976tega leta, zgolj priča o tem, da je v vsem tem času izjemno uspešno zadovoljevala potrebe ljudi po poslušanju rock glasbe, bodisi preživljanju prostega časa ali zabavi. Izjemno bogastvo članov skupine je zgolj posledica tega – nagrada za uspešnost.

Seveda ne more prav vsak postati glasbenik kova Bono. In to je tisto, zaradi česar so njegovi talenti tako spoštovani in tudi denarno nagrajeni. To, da imajo različni ljudje različne talente, izhaja iz same narave ljudi in življenja. V veliki meri je to stvar genetike in trdega dela, ki sam talent izpili. Konec koncev tudi sreče, da nekdo svoj talent sploh odkrije in da ga je sposoben ustrezno unovčiti. To, da pa imajo ti različni talenti različno sposobnost ustvarjanja dohodka, pa izhaja iz potreb ljudi, njihovih finančnih zmožnosti in pripravljenosti trošiti. In, kar je še toliko pomembneje, iz velikosti samega tržišča. Velikost trga je ključna stvar! Pa saj to ve, ali pa naj bi vedel, vsak podjetnik. Na majhnem trgu je zmožnost ustvarjanja velikega dohodka pač omejena.

In posameznik si pač vzame del pogače, ki jo ustvari in, zelo pomembno, koliko od tega si je sposoben izpogajati.

Od narave posameznikovih sposobnosti in urejenosti nekega ekonomsko-političnega okolja je odvisno, katere poklice in funkcije v družbi bodo zasedali različno talentirani posamezniki; ali bodo ustvarjalci ali ne ali pa se bodo celo odpravili drugam. Z vidika uspešnega delovanja gospodarstva je vsekakor zaželeno, da se talenti posameznikov zaposlujejo predvsem v ustvarjalnih panogah. Če je trg, na zadovoljstvo množic, poskrbel, da se posamezniki tipa Bono, Ronaldo in njima podobni odločajo za šovbiznis, tj. na področjih, kjer lahko družbi »dajo« kar se da največ in od nje kar se da največ tudi »vzamejo«, pa je pomembno, kje v družbi so zaposleni »možgančki«. Kot v prispevku z naslovom The Allocation of Talent pravijo Murphy, Shleifer in Vishny, je izbor »možgančkov« države za »rent seeker-ske« in podobne destruktivne poklice pomenil začetek potopa srednjeveške Francije. Korupcija, klientelizem in podobne anomalije so tiste, ki pomenijo odmike od ustvarjanja.

Kakorkoli. To, da so plače nekaterih posameznikov bistveno višje od ostalih, še nikakor ne pomeni, da so nepravične. Pogovarjati se o pravičnosti, govoriti pa o višini, pomeni mešanje dveh povsem neodvisnih pojmov. (Ne)pravičnost govori o načinu, na katerega si nekdo ustvari premoženje, ne pa o sami višini premoženja. Vsaj kar se športa in šovbiznisa tiče, so mnogo prej odraz izjemnega talenta posameznikov in izjemne sposobnosti kapitalizacije le-tega. Tako izjemne in nepredstavljive, kot se nam na eni strani zdijo njihove sposobnosti zabavati milijone, tako izjemni in dih jemajoči se nam na drugi strani zdijo njihovi prejemki. Ampak tisto prvo je razlog za to drugo.

Objavljeno v Ekonomija, Svet | Tagged , , | Komentiraj