1. maj, praznik dela

1. maj kot praznik dela obeležuje spomin na chicaške dogodke iz 19. stoletja (1886), ki so bolj poznani kot pokol na Haymarket Squareu. Sprva miren protest delavcev se je nenadoma spremenil v obračun s policijo. Vse se je začelo v trenutku, ko je nekdo izmed protestnikov med policiste vrgel ročno bombo, ki je enega policista ubila, nekaj pa ranila. Vsesplošno streljanje, ki je sledilo, je botrovalo večjemu številu mrtvih, tako med policisti kot med razgrajači. Ob samem dnevu je morda nenavadno to, da se obeležuje dan, ki je zaznamovan z nasilništvom in vandalizmom, ne pa s proizvajanjem, kar je sicer smisel opravljanja dela. Skratka, obeležuje se uničevanje in ne proizvajanje, kar bi nemara bilo za pričakovati.

Če bi mislili, da je prisotnost nasilja pri delovanju delavskih organizacij v Chicagu pomenila kakšno noviteto, bi se zmotili. Že v začetku 19. stoletja, natančneje leta 1811, so na britanskem otoku delovali ludisti, katerih cilj je bil povezan z uničevanjem strojev in ostalih kapitalnih dobrin v podjetjih. Početje ludistov je pomenilo popolno zanikanje lastninskih pravic, poleg tega so uničevali stroje, ki so zaposlenim lajšali njihovo delo. Splošno razgrajanje in uničevanje tuje lastnine kot posledica takšnih ali drugačnih frustracij imata tako že dolgo brado.

Z današnjimi očmi bi težko razumeli njihovo početje. Ob vse bolj razviti domači in tuji konkurenci pomeni kapitalna opremljenost dela, oziroma dejstvo, da proizvodnja v podjetjih temelji na uporabi tehnike in tehnologije, osnovo vsakršnega napredka. In tudi osnovo za preživetje slehernega podjetja. Konkurenca pri pridnih rokah je prehuda in preprosto nima potenciala pripeljati do rezultatov.

Torej delo sindikatov. V osnovi ni z njim nič narobe, pa je njihovo delo lahko celo zaželeno. Če so se sindikalne organizacije ljudem ponudile kot agent, ki jim bo v pogajanjih s predstavniki delavskih organizacij zagotovil višje plače in boljše delovne pogoje, izpolnjujejo svoj smisel. Nič ni narobe, v kolikor si posamezna stranka, v tem primeru zaposleni, angažira svetovalca (sindikalista), da se v njegovem imenu pogaja o elementih pogodbe s podjetjem. Doseganje kar se da dobrih delovnih pogojev in dohodka bi naj bilo v racionalnem interesu vsakega posameznika, pa bi bilo neumestno sindikatom odvzeti pravico, da s tem namenom zastopajo svoje člane.

Uspešnost dela sindikatov bo v tem primeru odvisna od stanja konkurence v panogi in njihove pogajalske moči. Konkurenca vpliva na sposobnost podjetij, da višje stroške dela, ki so produkt pogajanj s sindikati, vključijo v svoje končne cene. V primeru hude konkurence v panogi, kjer je ta sposobnost manjša, lahko sindikati izsilijo višje stroške dela le v primeru, če organizirajo celotno industrijo. V nasprotnem primeru bi bila sindikalna podjetja stroškovno manj učinkovita od ostalih. Še posebej v primeru velikih apetitov sindikatov, ki bi bili višji od celotnega potenciala, ki se ga lahko razdeli. V času odprtih meja in pospešene mednarodne konkurence se konkurenca sestoji iz podjetij širšega okolja. V kolikor delo sindikatov v industriji ne upošteva tržnega potenciala, bo delo sindikatov imela sila negativne posledice na strukturo zaposlenosti. Modrost pri delovanju je v tem primeru nujna. Zasebni sektor, ki je predmet mednarodne konkurence, je že eden takšnih kandidatov.

Delo sindikata v podjetjih, ki delujejo v panogah z nižjo stopnjo konkurence, še posebej, če je vstop novih agentov zakonsko omejen, daje sindikatom več manevrskega prostora, pri čemer ni bojazni, da bi ogrozili delovanje podjetij v panogi, ki imajo sicer monopol nad izvajanjem posamezne dejavnosti. Takrat le dvigujejo stroškovnik. Delo in dohodki zaposlenih v zdravstvu in izobraževanju so že eni takšnih, pri čemer so omejeni zgolj s sposobnostjo države, da te zneske izplačuje, in določeni tudi s sposobnostjo vladnih pogajalcev, da v procesu pogajanj zasledujejo interes države. Precejšnja motiviranost prvih in nemotiviranost drugih rezultirata v stanju, da se za takšne storitve praviloma plačujejo višji zneski, kot bi se lahko.

Sindikalno gibanje je v razvitem svetu zelo različno razvito. Podatki kažejo, da je največ članstva v skandinavskih državah, najmanj pa, morda presenetljivo, v Franciji, kjer je v sindikate včlanjenih vsega 7.5% ljudi. Pri nas bi naj bilo v sindikat včlanjenih nekje 25% ljudi. Že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa je zaznati strm upad članstva. Seveda lahko sindikati preživijo le v primeru, če so se jim ljudje pripravljeni priključiti in jim plačevati članarino, sicer potrebujejo privilegiran zakonski okvir.

Sindikati so, neodvisno od množičnosti članstva, integralni element ekonomsko-političnega ustroja Zahodnega sveta in so kot takšni ena izmed interesnih skupin, katere cilj je zagotavljanje koristi za svoje člane. Kaj jih dela drugačne od ostalih podobnih cehovskih organizacij, je pravno-formalni okvir, ki sindikatom podeljuje privilegiran položaj, ki zgolj krepi njihovo pozicijo in pogajalsko moč. Recimo, splošna pristojnost delovanja za celotno panogo, ki ima neposredne posledice tudi za nečlane. To je nedopustno. Skrajni primer tega je Francija, kjer imajo sindikati z niti ne 10-odstotnim članstvom mandat sprejemanja dokumentov s splošno veljavo, ki presega samo članstvo.

Delo sindikatov ima dva obraza, dobrega in slabega, zaželenega in nezaželenega, pa je končna ocena delovanja in vpliva sindikatov odvisna od vsebine enega in drugega. Njihovo delo je lahko koristno, a se lahko kaj hitro izkaže tudi kot pogubno. Manevrskega prostora za kaj takšnega imajo dovolj.

A ko je govora o sindikatih, ostaja dilema. Kako to, da je sindikalno gibanje najbolj razvito ravno na Zahodu, medtem ko jih v okoljih, kjer so delovni pogoji precej slabši in dohodki zaposlenih niti slučajno niso na ravni razvitega Zahoda, le-teh ni?

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Politika, Slovenija, Svet, Trg dela and tagged , , . Bookmark the permalink.

One Response to 1. maj, praznik dela

  1. SB pravi:

    …Ob samem dnevu je morda nenavadno to, da se obeležuje dan, ki je zaznamovan z nasilništvom in vandalizmom, ne pa s proizvajanjem, kar je sicer smisel opravljanja dela. Skratka, obeležuje se uničevanje in ne proizvajanje, kar bi nemara bilo za pričakovati…do sem…nato oddal komentar, zaprl zapis in nehal brati

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s