Ko pipica usahne, se pridih uspešnosti konča!

Kaj imata skupnega Cimos in AHA Mura? Obe podjetji sta na kolenih. Zdi se, da je preživetje obeh odvisno od zunanjega financiranja. Pri nas to praviloma pomeni denarja države!

Ali bi se potop Mure lahko zgodil pred 30 in več leti? Skladno s takratno filozofijo NE! V nekdanji Jugoslaviji finančni problemi podjetij niso bili nikakršen problem. Pa ne zato, ker bi katero od omenjenih podjetij poslovalo kaj posebej učinkovito in dobičkonosno. Nikakor ne. Podjetja so imela katastrofalne poslovne modele, skromno tehnologijo in preveč zaposlenih, zanič trge in ogromne minuse. Vpeljava istega sistema, kar bi nekateri želeli, ne bi bila problem, ker bi vsakokratno izgubo pokrila državna zakladnica, manjkajoči denar pa sveže natisnjen pripeljala kar iz »topčiderske« tiskarne. Glede na to, da podjetja takrat niso propadala in so plače bile redne, so ljudje seveda mislili, da sistem deluje, ker pač niso videli celotnega dogajanja v ozadju. Z večnim tiskanjem denarja je Jugoslavija ohranjala sistem, kot je, to pa je pri ljudeh, ki so si na skrivaj sicer kopičili nemške marke, vzbujalo občutek, kot da deluje normalno. Še posebej takrat, ko so skromno ponudbo in slabo kakovost izdelkov in visoko inflacijo privzeli kot nekaj povsem vsakdanjega in običajnega, nakupovalne izlete v obmejne kraje pa kot del ljudske folklore in družinske zabave. A ni deloval! Nenazadnje se je to videlo v vsakokratnih stopnjah inflacije, kot neizbežne posledice tiskanja denarja, ki je bil potreben za ohranjanje navidezne vzdržnosti nevzdržnega sistema, dokler ni ekonomsko bankrotiral in, posledično, politično razpadel. Kar je bilo za socializem nekaj neponovljivega, je bila stavka – delavci se pritožijo delavstvu! Razpad Jugoslavije je bil v veliki meri posledica prav neustreznega ekonomsko-političnega modela.

Z razpadom Jugoslavije se je velik del te miselnosti prenesel tudi v Slovenijo. Ljudje so stvari okrog sebe ocenjevali na podlagi pristranskega videnega in svoje skromnosti, prezirali pa so dejavnike iz ozadja, kot tudi problem same (ne)vzdržnosti sistema. In potem jim kar naenkrat ni bilo jasno, kako to, da so mnoga podjetja propadla. Razlog je preprost: ustavil se je dotok denarja, ki je pokrival izgube iz poslovanja podjetij. Seveda, ko govorimo o propadu podjetij, se nikakor ne moremo ogniti menedžerskim prevzemom, četudi imajo tudi ti veliko skupnega s samo jugoslovansko miselnostjo in nacionalnim interesom ter seveda edinstveno priložnostjo, da se posamezniki dokopljejo do bogastva kar preko noči in brez centa lastnega denarja. Ampak mnoga podjetja so propadala še preden je sploh prišlo do evforije menedžerskih prevzemov. S koncem Jugoslavije je prikrita brezposelnost postala odkrita. Nič kaj tako drugačna, le da se je spremenil status brezposelnega.

Poleg neposrednega in sprotnega zagotavljanja finančnih virov podjetjem, obstaja še več drugih načinov, s katerimi lahko država nekemu neučinkovitemu podjetju »pomaga« pri olepševanju njegovih poslovnih bilanc. Lahko jim podeli monopol na nekem področju ali jim panogo ustrezno zavaruje, njihove storitve pa zakonsko opredeli kot obvezne. Lahko jim zagotovi minimalne prodajne cene, ki so seveda višje kot bi jih podjetje doseglo na trgu. Država lahko podjetjem daje razne subvencije, kar je zelo podobno neposrednemu financiranju. V zadnjem času se pogosto dogaja, da države podjetja prikrito financirajo preko fotovoltaičnih modulov. Če se danes mnogi problemi podjetij »rešujejo« zelo glasno, se je včasih to delalo zelo potihoma. Ključna pri tem je bila suverenost nad tiskanjem denarja, ki je bil potreben za financiranje družbene neučinkovitosti.

Obsežno financiranje družbene neučinkovitosti se ne more končati drugače kot z inflacijo in bankrotom, še posebej takrat, ko se navidezna rast že kar vgradi v pričakovanja ljudi. Medtem ko jim država sproti pridno financira njihovo neučinkovitost, se pri njih namreč ustvarja občutek, da so v času vse boljši in na delovnem mestu vse bolj produktivni in zatorej tudi upravičeni do vedno višjih plač. Vse dokler jim državna zakladnica tekoče izpolnjuje te njihove želje, se občutek delovne uspešnosti pri zaposlenih še bolj utrjuje in inflacijska spirala je zgrajena. Podobno velja tudi za druge oblike državnega financiranja podjetij.

Do fundamentalnega preobrata v uspešnosti posameznega podjetja pride v trenutku, ko se pipica, ki podjetju dovaja denar, zapre. Ko dotok denarja usahne, podjetje propade. Pa nikakor ne zato, ker bi bilo kaj bistveno drugačno od prejšnjega, četudi financiranje neučinkovitosti dejansko spodbuja moralni hazard in neučinkovitost. Če si ustvarimo sistem, ki je navezan na neskončni vir, potem je v odnosu korenčka in palice prisoten le korenček. Neprisotnost palice je torej tista, ki naliva olje na ogenj podjetniške neučinkovitosti; še posebej v okolju zaprtih trgov ali lokalno monopolnih podjetij. Podjetje propade, ker ni sposobno poravnavati svojih obveznosti. Ker jih nikoli ni bilo sposobno in ker tisti, ki je to počel namesto samega podjetja, takšno sodelovanje zaradi različnih razlogov odkloni. Politika EU-ja o prepovedi »prekomernega pomaganja« podjetij pomeni pomemben korak k preprečevanju neposrednega financiranja propadajočih podjetij.

Danes je na ravni države ena takšnih prikrito bankrotiranih zadev tudi pokojninska blagajna. To, da še ni bankrotirala, je zgolj zasluga državnega proračuna, ki vsako leto vanjo nameni več kot milijardo evrov proračunskega denarja. Četudi liderji upokojencev skrb za pokojnine tako pogosto povezujejo z obstojem KAD-a, pa je njihov obstoj odvisen izključno od davkov. Ne prispevkov zaposlenih v pokojninsko blagajno, ampak davkov! Ko bo ta vir usahnil, se bo z njim potopila tudi pokojninska blagajna.

Po podobnem principu se je včasih ustvarjal povsem napačen občutek tudi o popolni zaposlenosti. In to ne zato, ker bi ljudje dejansko bili zaposleni in delo tudi opravljali. Ne pozabimo, da je bila v sistemu, ki temelji na delavstvu, brezposelnost strogo nezaželena, neskladna s samo idejo delavskega samoupravljanja in ponekod tudi prepovedana. Tako so ljudje pač sedeli po podjetjih in kjer pač ni bilo dela, se je ustvarjala brezposelnost v samih podjetjih. Namesto odkrite brezposelnosti smo pač imeli brezposelnost na delu, t. i. prikriti brezposelnosti, o čemer je pisal Jože Mencinger! Seveda ima takšna prikrita brezposelnost mnogo slabše učinke od odkrite. In to iz dveh vidikov. Najprej gre za vpliv takšne brezposelnosti na delovno vnemo v podjetjih. Kot drugo pa je problem v pritisku na plače in stroške dela podjetja. Posledično so podjetja mnogo manj učinkovita, kot bi bilo potrebno. Same anekdote o tem, kako so bili nekoč vsi zaposleni, medtem ko se ustvarilo ni kaj dosti, so v tem kontekstu zelo pomenske. Govorjenje o tem, kako težko v primerjavi z nekoč je treba danes delati, četudi so se vsaj tehnični pogoji dela bistveno spremenili, nakazuje na brezposelnost na delovnem mestu.

A smo potem sploh lahko presenečeni, da so bila podjetja finančno in tehnološko povsem izčrpana in da se je ekonomski sistem zrušil sam vase?

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Politika, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s