Dobri stari časi komunizma. Pa res?

Čas med 27. aprilom in 1. majem je že kot po pravilu namenjen nostalgičnemu obujanju časov iz rajnke Jugoslavije. Prvi datum pač simbolizira čas druge svetovne vojne, kjer so pri nas svoj triumf doživele komunistične sile. Dan upora proti okupatorju, čeprav se je na samem zasedanju le-ta slikal v podobi zahodnih sil, je pomenil enega izmed kamenčkov v mozaiku, ki je svojo nadgradnjo dobil na 2. zasedanju AVNOJa v Jajcu. Tam so partijski veljaki na podlagi neodtujljive pravice vsakega naroda do samoodločbe, kot so se sami izrazili, postavili formalno podlago novega ekonomsko-političnega sistema. Teheranska konferenca iz leta 1943, nato pogodba Šubašić-Tito iz leta 1944 in končno Jaltska konferenca iz leta 1945 so pomenile dokončno priznanje komunističnega režima s strani Zahoda.

S 1. majem se že od svojih korenin najbolj identificira delavsko ljudstvo, ki ga je komunistična parola “vsi enaki” vsaj na deklarativni ravni postavil v središče svoje biti, pa ne preseneča, da vsebina obeh praznikov sovpada. Pustimo zgodovino zgodovinarjem in poglejmo, kaj je na ekonomskem področju delalo komunistični režim tako zaželen. Podatki so iz publikacije OECD.

Leta 1985, ko je bil jugoslovanski duh še zmeraj živ, je znašal bruto domači proizvod na prebivalca vsega 2784 ameriških dolarjev. V istem času je znašal nemški BDP na prebivalca 10,198 ameriških dolarjev. To pomeni, da smo pri nas sredi 1980-ih let dosegli vsega 27.3% nemškega standarda. Če to razmerje prestavimo na današnji čas (leto 2012), bi to ob nemških 32,299 evra pomenilo 8,817 evra. (Ob takšni primerjavi implicitno upoštevam, da je vpliv bolj razvite Slovenije v okviru Jugoslavije in manj razvite nekdanje Vzhodne Nemčije v okviru Nemčije enak.) Številka 8.817 bi pomenila polovico standarda, kot ga dosegamo danes, dve tretjini standarda toliko zasmehovane Slovaške in Baltskih držav, manj od Madžarske in Poljske.

Čeprav velja prepričanje, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti, podatki kažejo drugače. Ob velikosti trga delovne sile na ravni 10 milijonov ljudi, je bilo leta 1985 brezposelnih 1.04 milijona ljudi oziroma 10.4%. Danes, ko se ta številka giblje na podobni osnovi, se nad samo situacijo zgražamo. Že res, da je imela Slovenija takrat precej nižjo brezposelnost, a vendarle je na ravni Jugoslavije le-ta predstavljala problem. Ob je treba upoštevati, da je bilo po evidencah več kot 700 tisoč ljudi zaposlenih v tujini. Emigracija je dejansko že vse od 1950-ih let pomenila manjši pritisk na trg dela. Dohodki teh emigrantov so pomenili pomemben vir dohodka (tuje valute) v državi.

Inflacija je bila problematična skozi celotno obdobje socialističnega eksperimenta, 1980ta niso bila nobena izjema. Današnji čas skoraj nične inflacije je za obdobje, ko se je že letni porast cen za 30% zdel za izjemen dosežek, neprimerljiv. Pa vendar, v drugi polovici 1980ih se je letna raven inflacije zelo približala 100%, kar pomeni, da so se cene v košarici praktično podvojile v letu. Kaj takšnega je danes nepredstavljivo. Za umiritev rasti cen se je država v 1980-ih zavezala k vodenju bolj restriktivne denarne politike, a so likvidnostne potrebe v podjetjih bile preprosto prevelike, pa se je nadaljevalo s “staro prakso” tiskanja denarja za potrebe vzdrževanja finančnega položaja podjetij. Brez ukrepov centralne banke podjetja ne bi bila v stanju poravnavanja svojih obveznosti do zaposlenih in ostalih, saj prihodki od prodaje niso zadoščali vse večjim potrebam. Podjetja so poslovala z izgubo, a ker so banke defacto financirale plače ljudi, ne preseneča občutek ljudi po sila delujočem sistemu, ki se je dejansko sesuval sam vase. Izgube so se v končni instanci pokazale v bančni luknji, kot posledica odpisov, in višini inflacije kot posledica denarne ekspanzije. Realno stanje v podjetjih je prišlo na plan šele z zaprtjem teh bančnih tranš, ko se je tudi porušilo to navidezno stabilno stanje in uspešnost poslovanja. Mnoga podjetja so propadla.

Danes, ko se toliko omenja pomoč zadolženim državam s strani mednarodnih finančnih ustanov, bi bilo zmotno misliti, da je bilo v “starih časih” kaj drugače. Se je pač delalo vse skupaj bolj na tiho, stran od oči javnosti, ki je lahko uživala brezskrbne dni. Pa vendar, leta 1981 je Mednarodni denarni sklad (IMF) Jugoslaviji odobril kredit v višini 2.1 milijarde dolarjev, kot indikator, da je bila tudi stara Jugoslavija finančno zelo ranljiva. Dolga, nominiranega v tuji valuti, ni mogoče poravnati s tiskanjem lastnega denarja, pa je bil reprogram dolga jugoslovanska realnost. Ponovno primerjava s Slovenijo: v kolikor bo država morala zaprositi za pomoč, bo prišlo do stanja, ki bo navzven podobno staro-jugoslovanskemu. Misliti, da so finančne krize stvar Zahoda, tako ne zdrži.

Kljub zasledovanju politike uvozne nadomestitve, je jugoslovansko gospodarstvo bilo vpeto v zunanje-trgovinske tokove. Še posebej po Informbiroju, leta 1948, se je okrepilo sodelovanje z Zahodom. Osnovna ugotovitev pravi, da se je uvažalo predvsem iz Zahoda (razen energentov), izvažalo na Vzhod. Trgovinski režim s Sovjetsko zvezo je bil sila zanimiv. Medsebojna trgovina je temeljila na količinskih kvotah, za katere so bile administrativno določene cene. Klirinški dolg, ki je samo do Slovenije znašal 129 milijonov dolarjev, je bil posledica presežka jugoslovanske trgovine s sovjetsko, je svoj epilog dobil z dobavo vojaške ladje. Tako je bila država vseeno vpeta v zunanjetrgovinske tokove, čeprav je temeljila na ideji samozadostnosti (koncepta, kjer se namesto stroškovno učinkovitega uvoza proizvode proizvaja, in to ne glede na stroškovno ceno).

Celotni jugoslovanski eksperiment je privedel do skovanke čudežev komunizma, ki morda še najlepše slika delovanje takratnega gospodarstva, teh “dobrih, starih časov”:

1. V komunizmu so bili vsi zaposleni.

2. Čeprav so bili vsi zaposleni, ni nihče nič delal.

3. Čeprav ni nihče nič delal, so bili vsi plani 100% izpolnjeni.

4. Čeprav so bili vsi plani 100% izpolnjeni, so bile trgovine prazne.

5. Čeprav so bile trgovine prazne, so vsi imeli vse.

6. Čeprav so vsi imeli vse, nihče ni bil zadovoljen.

7. Čeprav ni bil nihče ni zadovoljen, so vsi volili sistem.

Posamezni elementi te anekdote lahko pomenijo pretiravanje, a vendar se v njej slika duh  delovanja komunizma. Drži, da so ljudje lahko dajali občutek lastne zadostnosti, a množični nakupovalni obiski obmejnih krajev vendarle kažejo na to, da pa so kljub tej svoji “skromnosti” le-ti imeli večje potrebe in pričakovanja, kot jim jih je lahko ponudil sicer hvaljen sistem. Milton Friedman se je nekoč vprašal: “Ali stare zablode sploh kdaj zamrejo?“

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Politika, Razno, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

11 Responses to Dobri stari časi komunizma. Pa res?

  1. tona pravi:

    lubček,če ti kaj ne paše zakaj ne odpeketaš v širni svet?aja nikjer na svetu bi tvojega pametovanja ne bi plačali.drži,da v tujini moraš kaj znati,ne pa pametovati.pojdi v gospodarstvo pa,da te vidimo.

  2. Robert Kaše pravi:

    Odličen prispevek. V evforiji “uporništva”, demokratičnega socializma ter jugo- in tito-nostalgiji, ki jo doživljamo, je dobro, da kdo skuša realno predstaviti zgodovino. Muka mi je že od tega govorjenja, kako je bilo včasih boljše. Zame ni bilo nikoli, morda je bilo za tiste, ki so vedno samo čakali, da bodo drugi kaj naredili za njih.

  3. Gusar pravi:

    Dobra analiza. Ena misel se mi je pa porodila – inflacija vsekakor ni dobra, z vidika gospodarstva. Pa vendar, če je res bila taka inflacija, potem se ni splačalo šparati, ne? To je denar sililo v nenehen obtok, kar je mogoče tudi pozitivno prispevalo gospodarstvu. Mogoče bi danes naš denar moral imeti rok uporabe, če že inflacije ni. Tri mesece imaš da zapraviš plačo, al pa pol leta, in to je to.

  4. Bostjan pravi:

    Tona. A si se nasel v njegovem blogu? Potem verjamem, da boli.

  5. Robert Kaše pravi:

    Inflacija je katastrofa predvsem za ljudi. Edino realno plačilno sredstvo takrat je bila nemška marka, ki smo jih kupovali na črno. Profitirali so samo tisti, ki so se še uspeli zadolžiti pred inflacijo, vendar je posledice tega prevzel bančni sistem, ki je propadel v kolikor ni uspel prenesti posledic na zunanji dolg države in s tem na svetovne banke, posledično pa spet na vse nas.
    Če bi Slovenija ostala v tistem sistemu, bi gospodarsko propadla, ker so Srbi dejansko takrat že vdrli v Banko Jugoslavije in pobrali rezerve.

  6. Veritas pravi:

    Vedno se dogovori s par prijatelji, da te bodo zasuli z ugodnimi komentarji. Kajti mi ostali te ne moremo, si obul prevelike čevlje za to temo

  7. Pingback: Ko pipica usahne, se pridih uspešnosti konča! | Steinbacher media

  8. Miha pravi:

    “Leta 1985, ko je bil jugoslovanski duh še zmeraj živ, je znašal bruto domači proizvod na prebivalca vsega 2784 ameriških dolarjev. V istem času je znašal nemški BDP na prebivalca 10,198 ameriških dolarjev. To pomeni, da smo pri nas sredi 1980-ih let dosegli vsega 27.3% nemškega standarda. Če to razmerje prestavimo na današnji čas (leto 2012), bi to ob nemških 32,299 evra pomenilo 8,817 evra. (Ob takšni primerjavi implicitno upoštevam, da je vpliv bolj razvite Slovenije v okviru Jugoslavije in manj razvite nekdanje Vzhodne Nemčije v okviru Nemčije enak.) Številka 8.817 bi pomenila polovico standarda, kot ga dosegamo danes, dve tretjini standarda toliko zasmehovane Slovaške in Baltskih držav, manj od Madžarske in Poljske.”

    Tak odstavek popolnoma uniči kredibilnost celega članka. Verjetno si se zmotil pri upoštevanju vpliva manj razvitega dela države. Torej medtem ko je bil Slovenski BDP leta 1985 bistveno višji kot Jugoslovanski, je leta 2012 Zahodnonemški BDP višji od Vzhodnonemškega. Torej razlika leta 85 med Slovenskim in Zahodnonemškim je pravzaprav veliko manjša, leta 2012 pa večja in je ‘premik’ obraten in ne sorazmeren kot impliciraš ti.

    Pa da ne zagovarjam diktatorskega režima Jugoslavije. Ampak navajanje napačnih podatkov v članku, katerega bistvo je očitanje prirejanja dejstev o Jugoslaviji, se mi zdi zelo sporno.

    • Matej Steinbacher pravi:

      Drži, moja nepozornost. Grobe ocene (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_German_states_by_GDP): leta 2008 je imela Nemčija BDPpc 30100 evrov, od tega nekdanja Zahodna Nemčija ~33100 evrov, Slovenija 18400 oziroma 55.6% Zahodnonemškega. 55.6% zahodnonemškega BDP leta 1985 bi pomenilo 5670 realnih dolarjev.

      Seveda je to zgolj gola in groba primerjava številk. Vprašanje je, kakšen potencial razvoja bi imel komunistični ustroj družbe danes, ko je toliko bolj pomemben tehnični napredek in razvoj. Torej vprašanje, ali bi prejšnji ustroj sploh omogočal držati tempo (in zapirati škarje razvoja) z Zahodom ali bi pa se preprosto ustavili nekje na sredini.

      • Miha pravi:

        Seveda, ureditev v prejšnem sistemu ni omogočala nikakršne perspektive, ampak ta napaka me je močno zmotila. Drugače je pa Slovenija imela približno dvakrat večji BDP kot cela Jugoslavija, torej ga je leta 85 imela ~$5500. Torej je bilo razmerje med Slovenskim in Zahodnonemškim približno takšno kot danes. Premlad sem, da bi lahko komentiral kakovost življenja v prejšnem sistemu, zato pa toliko raje opazujem argumente obeh strani in opozarjam na tako očitne napake 🙂
        Mi je pa všeč da si priznal napako. Ta lastnost marsikomu v teh debatah manjka…

  9. Matej Steinbacher pravi:

    Počasi! Problematičnost merjenja BDP in primerjava dobljenih številk je splošno znana stvar. Zajetje podatkov, upoštevanje inflacije, uporaba deviznega tečaja, realne osnove,… V socializmu se je s podatki precej manipuliralo, pa je stopnja problema še toliko višja. Če k temu dodava še zelo visoko inflacijo, sistem (nerealno nastavljenih) fiksnih tečajev. Druge mere, s katerimi se standard oceni posredno, so bolj prikladne (recimo, število avtomobilov, koliko časa je bilo treba delati za nakup določene stvari). Kaj je nauk spodnje časovne serije?

    GDP/ cap.(1987-1991) US$ 6172 5369 6068 8671 6334

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s