Dolg, gospodarstvo, brezposelnost in Nemčija?

Vprašanje gospodarske rasti in z njo povezane brezposelnosti je tisto, ki tare ekonomiste že dolgo časa. Pri tem se zdi, da se osnovno vprašanje glasi: kako postati bogat! Izbor samega vprašanja seveda ne preseneča. Uspešen gospodarski proces prinaša bogastvo, to zaposlenost, to pa visoke plače in visok standard. Ameriški ekonomist Robert Solow je že davnega 1956 in 1957 leta dejal, da za bogastvo države sama akumulacija kapitala ne zadošča, saj se tisto bistveno skriva v misteriju, ki ga je poimenoval tehnični napredek. Samo poimenovanje tega misterija se zdi nekoliko nenavadno, glede na to, da mu je to, 90% celotne enačbe, ostalo kot tisto, česar preko faktorjev surovega dela in kapitala pač ni mogel pojasniti. Torej, tehnični napredek, znanje! Celotna teorija je v 1990ih dobila nov zagon, ko so ekonomisti začeli brskati po teh 90% in se spraševati, kaj jih povzroča. Veliko Nobelovih nagrad je bilo podeljenih za proučevanje gospodarske rasti.

Med empiričnimi prispevki je še posebno pozornost dobil prispevek Roberta Halla in Charlesa Jonesa iz leta 1999 z naslovom Why Do Some Countries Produce So Much More Output per Worker Than Others? Hall in Jones trdita, da so razlike v ustvarjenem proizvodu med državami posledica razlik v družbeni infrastrukturi. Kaj mislita s tem? Predvsem ustroj družbenega in političnega sistema, ki spodbuja podjetniško investiranje, izobraževanje, inoviranje in poslovanje. O čem govorita? Nizki davki, malo pravil in omejitev, delovanje pravne države, stabilen denar, nevpletanje države v ekonomsko dogajanje ipd. Sam bi k temu dodal še sposobnosti ljudi. Gospodarstvu prijazna država na kratek rok ne more biti uspešna, v kolikor so sposobnosti ljudi skromne. Pridobivanje znanja s produktivno vrednostjo, ne zgolj štancanje diplom, je dolgoročni proces. Kot v prispevku z naslovom Do Institutions Cause Growth? ugotavljajo Glaeser in druščina, je znanje ljudi v okolju zelo temeljni dejavnik za doseganje napredka, ki pa ima bore malo vrednosti, kadar trči ob problem nedelujočega institucionalnega okvirja. Tudi norm in vrednot ljudi, ne samo tistih, ki jih povežemo z državo! Še posebej, v kolikor se nesposobnost zarije v odločevalske funkcije.

Danes se postavlja nekoliko drugačno vprašanje. In sicer, na kakšen način sta med seboj povezana javni dolg in gospodarska rast. V 1970ih letih je Robert Barro postavil tezo, da dolg države na dolgi rok ne privede do pozitivnega učinka na gospodarsko rast, saj dvigne potrebo po višjih davkih, bodisi deluje inflacijsko, v kolikor se državna potrošnja financira s tiskanjem denarja. Kot dopolnitev postavi še trditev, da zaradi negativnih pričakovanj učinki niti na kratek rok niso pozitivni, medtem ko z rastjo države prihaja do izrinjanja zasebnega sektorja iz ekonomskega dogajanja.

Poglejmo nekaj primerov. Analiziral bom BDP po kupni moči (2005 dolarji), javni dolg (DEBT) in brezposelnost (U). Pri samem izboru sem se namenoma ognil letoma 2011 in 2012, saj bi lahko preveč pokvarila siceršnjo sliko. Naj še dodam, da je v nekaterih primerih zaradi pomanjkanja podatkov, časovna serija pri posameznih dejavnikih zelo skromna, dobljeni rezultati pa zato pod vprašajem! Podatki so dobljeni iz baze Indexmundi.com. Analiza je statistična in temelji na korelacijskih koeficientih in Grangerjevih testih korelacije, kot dodatek pa uporabim tudi metodo OLS. Seveda analiza nikakor ni poglobljena, ampak uporablja omejene kriterije. Pa vendar je dovolj dobra za to, da iz nje izluščimo posamezne zaključke.

Začnimo z Grčijo. Najprej poglejmo odnos med javnim dolgom (desna skala) in BDP-jem (leva skala). Kot lahko vidimo, je bila rast grškega javnega dolga mnogo večja od rasti BDP-ja, kar še posebej velja za obdobje do leta 1994. V tem času je dolg države rasel izjemno hitro in ni bil pospremljen s kakšno pretirano gospodarsko aktivnostjo. Gospodarstvo je začelo rasti šele takrat, ko se je zadolževanje Grčije ustavilo. Gospodarska kriza je še dodatno dvignila dolg in znižala gospodarske številke. Grangerjev test korelacije pokaže, da grško zadolževanje ni prispevalo h gospodarski rasti (časovni zamik dveh let), medtem ko je gospodarska rast vplivala na večje zadolževanje grške države. Zanimivo, v času rasti grške brezposelnosti v 1990ih letih, ko je ta skočila iz dobrih 7% na 12.13% v letu 1999, se grška zadolženost ni povišala, pa je vendar prišlo do znižanja brezposelnosti na 7.68% v letu 2008. Grangerjev test korelacije celo pokaže na pozitivno povezanost med javnim dolgom in brezposelnostjo, medtem ko je povezava v nasprotno smer neznačilna. Torej, zadolževanje države v roku dveh let je v obdobju 1980-2010 celo povišalo stopnjo brezposelnosti v Grčiji! Glede na vse skupaj Grki tudi evra ne morejo kar tako kriviti.

Poglejmo Španijo. Tudi za Španijo imamo podatke v obdobju 1980-2010. Če jo primerjamo z Grčijo, najprej opazimo nižje ravno javnega dolga. Še posebej je opaziti zniževanje dolga v letih od 1996-2007. Grangerjev test pokaže pozitivno povezanost med dolgom in gospodarsko rastjo in neznačilno povratno povezavo, kar je drugače kot pri Grčiji. Povezava med dolgom in brezposelnostjo je s časovnim zamikom enega leta pozitivna in značilna v obe smeri. Povezava med BDP-jem in brezposelnostjo je pičla. Medtem ko je gospodarstvo vse do krize raslo, je raven brezposelnosti do leta 1994 nihala. Tudi za Španijo velja, da visoke stopnje brezposelnosti, s katerimi se srečuje tudi danes, niso nekaj tako zelo novega. Še leta 1994 je španska brezposelnost znašala 24.12%.

Poglejmo sedaj Nemčijo. Za nemški dolg imamo podatke od leta 1991 dalje. Zaradi kratke serije je relevantnost statističnih rezultatov lahko predmet diskusije! Povezava med nemškim dolgom in gospodarsko aktivnostjo je izjemno močna in pozitivna, Grangerjevi testi pa značilni v obe smeri (zamik 2 let). Glede na Grangerjeve teste bi lahko rekli, da nemška brezposelnost vpliva na zadolževanje države (zamik 1 leta in 2 let), medtem ko nasprotne povezave ne moremo potrditi. Pa vendar metoda OLS pod vprašaj postavi tudi prvo povezavo. Nazadnje se pokaže, da rast nemške brezposelnosti pozitivno vpliva na BDP na prebivalca! To bi lahko pomenilo, da je zaposlenost mnogo bolj variabilna kategorija kot pa standard, ki v času konstantno raste. Nemčija je vrh v brezposelnosti dosegla v letu 2005, 11.21%, od takrat pa je številka obrnjena navzdol!

Kaj pa Slovenija? Upoštevati je treba izredno kratko časovno serijo. Če pogledamo v dolg in brezposelnost, vidimo inverzno povezavo do leta 2002 in izjemno pozitivno povezavo od krize naprej. Kakorkoli, gospodarska rast je bila vseskozi tista, ki je zniževala brezposelnost. Korelacija med spremenljivkama je izjemno močna. Še leta 2008 je bilo brezposelnih vsega 4.4% Slovencev.

Ko pogledamo primerjane države, vidimo, da isti ukrepi nikakor ne privedejo do enakih učinkov. Seveda, pregled je makroekonomski in ne vsebuje vseh specifik posameznih gospodarstev. Ena pomembnejših je, recimo ta, ali so podjetja proizvajalci končnih dobrin ali polizdelkov. Kot majhno gospodarstvo z dodelavno strukturo gospodarstva je moč pomaganja slovenske države našemu gospodarstvu pičla. Nična! To se je nenazadnje pokazalo tudi v primeru vlade Boruta Pahorja, katerega politika bojevanja s krizo je temeljila na subvencioniranju delovnega časa, pomočeh in drugih ukrepih, ki pa, razen izjemnega dolga, niso prinesli (skoraj) nikakršnega pozitivnega učinka. Do sedaj se je pokazalo, da je slovenska zgodba o uspehu v veliki meri odvisna od moči nemškega gospodarstva, tudi avstrijskega. To govori tudi povezava med slovensko brezposelnostjo in nemškim BDP-jem, ki je strogo negativna in izjemno visoka (-0.81). Pa vendar, v krizi se je nemško gospodarstvo že postavilo na noge, medtem ko mu slovenska zaposlenost ni sledila, kot bi bilo pričakovati. Celo več, nemški gospodarski rasti je sledila rast slovenske brezposelnosti. Koliko pri tem kriviti menedžerske prevzeme in nacionalni interes, je drugo vprašanje. O tem smo govorili že veliko. Kakorkoli, ali se bomo s tako slabimi gospodarskimi številkami sprijaznili ali ne, je prav tako drugo vprašanje. V kolikor ne bo prišlo do kakšnih bistvenih sprememb na področju delovanja ekonomskega procesa, pa tudi delovanja ljudi, bodo slabi ekonomski kazalci pač naše dejstvo. Mi nismo Nemčija. Ukrepi v smeri povečanja ekonomske svobode in manj države v gospodarstvu so nujni. Glede na našo odvisnost od razvite tujine pa je nujno potrebno tudi izboljšati rating države; nahajati se na meji bankrota ni ravno tista deviza, ki bi tuje investitorje kaj posebej motivirala za poslovanje z našimi podjetji! Vprašanje pa je, kolikšen čas bo potreben, da se slovensko gospodarsko kolesje ponovno požene. Čez noč ne bo šlo nič! A ne pozabimo, najprej smo na vrsti mi, da se lotimo reform.

Growth

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Politika, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s