Ekonomska ignoranca

Ali je zniževanje državne potrošnje prava pot ali ne, je ponovno postalo osrednje vprašanje, tudi pri nas. Mnogi danes govorijo, da ne, pri tem pa kažejo na Grčijo in Španijo. Sam sem prepričan, da je!

Pri trošenju države je problemov več. Prvi je ta, da zagovorniki trošenja slepo sledijo enačbi Y=C+I+G, v bistvu pa ne vedo točno povedati, za kaj bi naj država (G) trošila. Pogosto se govori o investicijah! Kaj točno in čemu, tega ne slišimo. Še največ zadoščenja dobijo s tem, ko rečejo G = gradbeništvo. Ni nam treba iti kam daleč nazaj v zgodovino, niti na drug konec sveta, da bi ugotovili, da takšna formula, razen parim izbrancem, enostavno ne prinese pozitivnih rezultatov. Pri nas smo dobili lekcijo, da gradbeništvo ne privede niti do kratkoročne zaposlenosti domačih brezposelnih, kar bi naj bil eden osrednjih motivov za državne investicije v gradbeništvo. Zakaj? Preprosto zato, ker pride do uvoza tuje delovne sile! Zmotno je še kar naprej ponavljati neke dogme, ki so nastale v povsem nekem drugem času in prostoru. Osnovna napaka, nikakor ne edina, je spregledati današnjo mobilnost delovne sile. Nikoli do sedaj ni bilo lažje prestopiti državne meje, kot je to storiti danes! V tisti stari enačbi je treba vsaj eno predpostavko torej spremeniti. Razvoj gradbeništva pri nas je bil vedno pospremljen z navalom gradbenih delavcev zelo nizke izobrazbene strukture z Balkana, o čemer sem pisal tukaj. No, druga lekcija bi bila, da izbranih gradbincev tudi ni več med »živimi« podjetji, medtem ko so za njimi ostali neplačani računi in zapuščena gradbišča!

Pa gradbeništvo niti ni bilo edino, kjer so se državne pomoči izkazale kot nedelujoče. TAM, Mura, Adria Airways in še bi lahko naštevali. Če zanemarimo ceno, ki smo jo za podobne eksperimente plačali davkoplačevalci, ali pa jo še bomo, se je pokazalo, da so podjetja, ki se niso uspela postaviti ob bok konkurenci, propadla, ali pa so tik pred tem! Pri tem pa ne moremo reči, da so trpela pomanjkanje državnega denarja. Dejansko je bil njihov obstoj ves čas odvisen zgolj in samo od državnega financiranja. Ko se je državna pipica ustavila, so podjetja propadla. Državne pomoči so zgolj podaljševale agonijo vsega skupaj, v mnogih primerih pa so zaradi njih propadla celotna podjetja, saj se je ohranjala neučinkovitost celote, namesto da bi se perspektiven del ločil od neperspektivnega. Denar je denar, a nefinančna podjetja prodajajo izdelke in storitve in tukaj je treba biti učinkovit in inovativen, sicer je propad neizbežen, denar pa izpuhti.

In to je problem Slovenije in še katere evropske države (Grčije, Francije, Španije, Italije, Velike Britanije). Treba je ustvarjati in biti pri tem učinkovit, predvsem pa boljši od konkurence, da se bodo proizvedene dobrine tudi prodajale in proizvajalcem prinašale dobiček. Slovensko gospodarstvo je vezano na trge Evropske unije. Na Nemčijo, če sem bolj natančen. A tudi nemško gospodarstvo je izvozno naravnano. Tako kot za nas, tudi za njih pridejo v poštev samo inovativnost, tehnična dovršenost in stroškovna učinkovitost. Predvsem inovativnost in tehnična dovršenost, kajti ni je politike, ki bi nemškega delavca postavila ob bok strošku kakšnega Kitajca! Cena »pridnih rok« je zelo nizka, pritisk nanjo pa izjemen. In ko pogledamo slovenske gospodarske številke in jih primerjamo s tistimi od evropskih paradnih konjev (Nemčija, Avstrija), ki so, kako ironično, naši glavni trgovinski partnerji, vidimo, da naša podjetja izgubljajo »znotraj hiše«. Seveda ne samo naša, tudi grška, španska, francoska, britanska. Ko podjetja enkrat postanejo tehnološko in inovativno zastarela, jih ne reši več nobena državna pomoč!

Problem ponavljanja enačbe Y=C+I+G je tudi v tem, ker sploh ne govori o gospodarski rasti, ampak o razdelitvi ustvarjenega! Govori o tem, kako bi torto razrezali na štiri kose in bi enega imeli zase, preostale tri pa za druščino, ki sedi za mizo. Govoriti o petih kosih torte, ko pa so na mizi le štirje, pomeni, da bodisi en kos prerežemo na dva dela, ali da si ga izposodimo iz sosednje mize. Slednje verjetno z obljubo, da ga tudi vrnemo. Bodisi gre za dolg ali za izžemanje drugih (angl. crowding out). Teorija gospodarske rasti je zgrajena okrog funkcije, ki vsebuje KAPITAL, DELO, TEHNIČNI NAPREDEK (znanje) in mnoge nevidne dejavnike, ki vplivajo na te, predvsem tiste, ki jih pogosto označimo preko ekonomske svobode. Gre za sestavine, ki jih uporabimo pri ustvarjanju, ne pa za razdelitev ustvarjenega.

Če se za konec vrnem še na komentar in slike Jožeta Damijana, ki jih povzema po Paulu Krugmanu, potem je v njih polno nekonsistentnosti. Najprej gre za povsem drug kontekst. Vsaj kar se tiče Evrope, ki jo prikazujeta na grafikonu industrijske proizvodnje, je treba dodati, da so se njene meje med primerjanima obdobjema v bistvu spremenile. Pa to še ni vse. Očitno je, da je bil padec industrijske proizvodnje koncem 1920ih let mnogo večji, zato pa tudi odboj navzgor ni presenetljiv. Jemati EU kot celoto pomeni povoziti razlike med državami, Nemčijo na eni strani in Francijo na drugi. Od padca v 2009 dosega Nemčija konstantno rast. Mimogrede, aktivna politika francoske vlade je, podobno kot pri nas, zgolj zadolžila državo, ni pa še privedla do kakšnih pozitivnih ekonomskih učinkov. Tudi Velika Britanija, ki se iz leta v leto srečuje z višjim proračunskim primanjkljajem, se komaj nahaja nad gladino. Isto velja za Italijo. Povsem enako bi lahko rekli za do vratu in preko zadolženo Japonsko, četudi je v 21. stoletju dosegala pozitivne stopnje rasti. In še in še.

Skratka, nikakor ne moremo kar preprosto trditi, naj država več troši, pri tem pa se sklicujemo na neke zgodovinske vzorce. In ne samo zaradi tega, ker v bistvu sploh ne vemo, ali in do kolikšne mere je takratno trošenje dejansko pomagalo in v kolikšni meri je v bistvu oviralo same tržne stabilizatorje, ampak tudi zato, ker države danes že v normalnih časih trošijo ogromno in bistveno več od tistih kriznih časov. Rooseveltov New Deal je državno potrošnjo dvignil takrat na 20% BDP-ja, medtem ko so danes mnoge države povsem izčrpale svojo zmožnost nadaljnjega zadolževanja na trgih. S 45, 50 in več odstotki v BDP-ju se zdi, da sodobna država tudi v povsem normalnih časih izjemno aktivno deluje v duhu new deala. Slovenci smo se izjemno zadolževali in obenem pospešeno izgubljali gospodarsko rast in delovna mesta.

Kaj še ostane, ko si do grla v blatu? Tiskanje denarja!

A ko se odločamo, ali nadaljevati z brezglavim trošenjem in ga financirati s sveže natisnjenim denarjem, ali spremeniti model države stran od potratnega trošenja, se vprašajmo, ali smo resni v namerah, da bomo na tak način sanirali svoje nekonkurenčno gospodarstvo in neustrezen ekonomski model »socialne« oziroma revne države. To pa, kot smo videli že v preteklosti, ne more večno prinašati občutka uspešnosti in blaginje, četudi se v primeru bankrotiranih držav zdi, da bi bila potrebna prav večna inflacija. No, takšna, kot so jo bili navajeni pred vstopom v evro.

In na koncu. Jože Damijan govori o ekonomskem sadomazohizmu, jaz pa o ignoriranju ekonomskih tokov, ki se mu čas izteka.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Politika and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Ekonomska ignoranca

  1. Pingback: Zniževanje državne porabe je edina možna pot - Časnik

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s