Pomembnost načina reševanja Slovenije

Praksa mednarodnih finančnih institucij glede zagotavljanja potrebnih finančnih sredstev za države, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov s svojimi sredstvi bodisi niso bila več v stanju izpolnjevati v preteklosti dane finančne obljube oziroma niso bila več sposobna financirati svoje tekoče potrošnje, ne kaže enotnega vzorca. Poglejmo primere.

Na evropskih tleh je najprej udarilo v Islandiji. Dajmo si najprej skozi kratko retrospektivo njihove finančne krize, ki je trajala v obdobju 2008-2011, osvetliti tok dogodkov. Bančništvo v državi je v zadnjem desetletju pred izbruhom krize precej preseglo raven BDPja. Depoziti tujcev, predvsem Britancev in Nizozemcev, so pomenili primarni vir financiranja bančnih operacij. V okviru medbančnih kreditov še tuje banke. Teh, v tuji valuti denominiranih obveznosti banke na eni točki niso bile več v stanju izpolniti. Zgodil se je naval varčevalcev na bančne depozite, bančni sistem je pokazal vso svojo likvidnostno ranljivost. Država je prevzela nadzor nad tremi največjimi bankami, Glitnir, Landsbanki in Kaupthing, država je bila prisiljena zaprositi za pomoč tujce, depoziti varčevalcem so bili zamrznjeni. Ukrepi, ki so sledili, so bili povezani izključno z bančnim sistemom, recimo uzakonitev omejitev pri gibanju kapitala. Zaplet okrog hranilnih vlog Icesave podružnice Landsbanke je pokazal, da hranilne vloge niso varne.

Banke so se znašle v središču pozornosti tudi na Irskem. Za razliko od Islandije je na Irskem glavni vir bančne izpostavljenosti pomenil domači trg, to je financiranje napihnjenega nepremičninskega trga. Nelikvidno premoženje bank jim je onemogočalo servisiranje njihovih finančnih obveznosti. Ranljivost izpostavljenosti do enega sektorja je pokazala svoje zobe. Recesija je stvari še poglobila. Državna zaveza po kritju vseh obveznosti bank se je prvenstveno pokazala v javnem dolgu, obveznosti je bilo naenkrat preveč in pomoč mednarodne finančne javnosti v vrednosti 85 milijard evrov je bila neizbežna. Del sredstev, 17.5 milijarde evrov, so prispevali sami (s sredstvi pokojninskega sklada), znesek pomoči ECBja, ki z ugodnimi posojili servisira likvidnost irskih bank, je manj znan. Fiskalni paket je zahteval proračunske reze v znesku 15 milijard evrov, povišali so se davki.

Finančna pomoč Cipru pomeni novo poglavje. Pri reševanju propadlega bančnega sistema ostaja edino odprto vprašanje, koliko bo kdo plačal. Hranilne vloge varčevalcev se zdi, da bodo pomenile pomemben del tega reševalnega paketa. Na Irskem so se izognili sprejemu takšnega ukrepa.

Čeprav so prakse ubadanja s plačilno nesposobnostjo omenjenih držav sila različne, imajo nekaj skupnega: ceno, ki ni bila majhna, je bilo treba plačati. Pri Reutersu so v enem svojih komentarjev povzeli besede Leeja Robinsona: “Fool me once, shame on you. Fool me twice, shame on me.”. Torej, če me preslepiš enkrat, te naj bo sram. Če me preslepiš dvakrat, naj bo sram mene. Tok dogodkov na Cipru pomeni udejanjanje prvega dela te besedne zveze. Investitorji, ne glede na izvor denarja, bodo prisiljeni sodelovati v “reševalnem” paketu. Slovenija, ki bo zelo verjetno naslednja v nizu pomoči potrebnih držav, bo tako delovala kot neke vrste poligon načinov reševanja problematičnih držav.

V kolikor bi se tudi pri nas odločili za paket, ki bo prisilno vključeval še varčevalce, bo to delovalo kot potrditev ciprskega primera in kot jasen signal investitorjem. Takrat se lahko v ostalih potencialno problematičnih državah, kot sta Francija ali Malta, na primer, začnejo vsi resno spraševati o varnosti svojih vlog in vrednosti svojih siceršnjih pozicij. V nasprotnem se bodo potrdila ugibanja, da mednarodne finančne institucije sprejemajo ukrepe glede na kontekst. Kar se tiče Slovenije nemara ne bi bilo nič napak, če bi investitorji in varčevalci začeli razmišljati o razpršitvi svojih prihrankov. Celotno svoje premoženje vezati na rezultat eksperimenta, katerega množica možnih rešitev sestavlja tudi ciprski scenarij, je tvegano. Glede na to, da za vrednost depozitov do 100,000 evrov garantira država po samem zakonu, sprejetje ciprskega prakse ne bi prinesla želenega, bi pa imela precejšnje negativne učinke. A vendar, šele neposredne poteze odgovornih bodo pokazale, koliko moči ima takšno razmišljanje. Presenečenja so pač zmeraj možna.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s