Okoriščanje na račun telovadbe

Ena pomembnejših zapuščin Margaret Thatcher, ki bi jo lahko tudi pri nas vzeli vsaj na znanje, če ne že kar resno razmislili o načinu vpeljave, je deregulacija sistema. Regulacija, ki v povezavi z delovanjem interesnih skupin, hromi nemoten potek procesov v družbi. Trg dela je lep primer in Thatcherjeva je delovanje te kombinacije, regulacije in interesnih skupin, v najslabši možni inačici opazila že pred že pred prihodom na oblast. Tako imenovana “zima nezadovoljstva” iz obdobja 1978-79, ki so jo poleg ekonomskih in družbenih dogodkov spremljale še rekordno nizke temperature, je sodu izbila dno. Uveljavljanje “političnega” vpliva sindikalistov za svoje koristi je bilo na vrhuncu. Z notranjim sovražnikom, sinonimom za sindikate, kot ga je uporabila Lady Thatcher, je bilo treba narediti konec. Kaj drugega kot deregulacija ni bila več rešitev.

Po novem je bilo treba pred vsako stavko opraviti glasovanje članstva, kar je sindikalni vrhuški dejansko spodkopalo krila pri uveljavljanju neomejene moči pri odločanju, ki se je s spremembo prenesla na člane. Za nezakonite sindikalne aktivnosti so bili sindikati odgovorni za vso materialno škodo, ki so jo povzročili. Zajezila je še koncept tako imenovane “zaprte trgovine” (closed shop), pri katerem so bili delavci prisiljeni včlaniti se v sindikat. Okoriščanja sindikalnih vodij na račun ohranjanja monopolov in monopolnih institucij je bilo konec.

Regulacija poklicev se lahko pojavlja v treh oblikah: (i) registraciji poklica pri uradu; (ii) certifikacija, kjer je edina razlika med vsemi ponudniki takšne storitve ta, da imajo eni certifikat, drugi pa ne, od samih kupcev pa je odvisno, s kom bodo poslovali; (iii) licenciranje pomeni, da se lahko s takšno dejavnostjo ukvarja le tisti z licenco, opravljanje dejavnosti brez licence se kaznuje.

Zatekanje k takšnim netržnim metodam za dosego svojega cilja onemogoča delovanje spontanih tržnih procesov. V primeru poslovne dejavnosti to pomeni onemogočanje razvoja, ki bi bil skladen z delovanjem zakonov ponudbe in povpraševanja. Namesto tega to vodi do nepotrebnih stroškov, (i) vstopnih stroškov na ravni podjetij, recimo trajanje celotnega postopka in denarni strošek, ki sta potrebna za pridobitev licence; in (ii) stroškov za končne potrošnike, ki jim stanje zakonsko omejene konkurence dela takšne storitve manj dostopne.

Regulacija, kakopak, koristi tistim znotraj sistema, ki jim je s tem zagotovljen višji dohodek. In pa seveda podeljevalcem licenc. Za prve pomeni večje število ponudnikov večjo bitko za naklonjenost potrošnikov. Dohodek za posameznega ponudnika ni več zagotovljen. Podeljevalci licenc lahko na ta način sebi preusmerijo del kupne moči, ki je navezana na opravljanje licencirane dejavnosti.

Da bi to privedlo do višje kakovosti opravljanja storitve, ni samo po sebi umevno. Posameznik postane lobist in lobiranje (praviloma postavljanje ovir konkurentom) način poslovanja. Gary Becker je proučeval, do kolikšne mere je velikost države in struktura njenih institucij rezultat uspešnosti delovanja posameznih interesnih skupin, ki si preko takšnega političnega vpliva skušajo izboljšati svoj položaj. Pravi, da sta velikost in struktura davkov, subvencij in drugih političnih koristi, odvisni od konkurence in uspešnosti posameznih teh interesnih skupin. V vsakem primeru je to nezaželena aktivnost, ki zgolj zmanjšuje učinkovitost delovanja v družbi.

Pri nas je najnovejši primer sprege delovanja regulacije in interesnih skupin povezan z delovanjem zumba inštruktorjev. Goreče zavzemanje ene strani po nujnosti licence pade pod točko lobiranja za namene lastnega okoriščanja. Ob poplavi teh šol, bi jim kaj takšnega pomenilo zagotovitev rente. Njihova žlica bi jim padla v med.

Če so v preteklosti veljali sindikati kot utelešenje zakostenele institucije, ki onemogoča dinamično prilagajanje okolja, to pomeni pomembno zavoro za razvoj konkurenčnosti gospodarstva, je danes to primarno vlogo prevzela regulacija. Kar skrbi, je to, da licence ne zadevajo le opravljanja poklicev, ampak tudi določene načine preživljanja prostega časa. Skratka stvari, ki jih ljudje pač počnejo. Seveda je povpraševanje oziroma ukvarjanje posameznikov z določeno stvarjo nujni pogoj, da lahko podeljevalec takšne licence to prelije v svojo korist. Dober zaslužek na eni strani in enako visok (in nepotreben) strošek na drugi strani.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s