Je napočil čas za rdečo luč?

Slovenska državna blagajna je doživela nov hud udarec! Če še vedno ugibamo, kakšne bodo dejanske potrebe slovenske zakladnice po svežem denarju v letošnjem letu, pa pomeni izplen od prodaje menic še enega v nizu argumentov, ki vse bolj nakazujejo na to, da je slovenska sposobnost po poravnavanju svojih obveznosti pičla. In to dobesedno! Država, ki od ponujenih 100 milijonov enoletnih menic uspe prodati le za več kot za dobrih 56 milijonov evrov papirjev, četudi je povprečna obrestna mera prodanih papirjev ogromnih 2,99%, se na trgih praktično ne more zadolževati. To pa v primerjavi z izjemnimi potrebami pomeni velik problem. Za primerjavo, trenutna donosnost nemške enoletne obveznice znaša pozitivno ničlo, njihove 10-letne obveznice pa 1,29%!

V tem oziru je bil obisk premierke Alenke Bratušek pri šefu Komisije Joseju Manuelu Barrosu več kot potreben, pa tudi finančnega ministra Uroša Čuferja pri komisarju za finance Olliju Rehnu. Poleg vljudnostnih besed so bile na mizi zagotovo predvsem slovenske finančne težave in predvsem pogoji, ki jih moramo sprejeti za prejem pomoči. Že ob nastopu se je nova vlada ujela v par sila nerodnih izjav glede reševanja ekonomskega in finančnega položaja pri nas. In nikakor ne bi bil presenečen, če bi sam Barroso novo vlado opozoril, da je čas, ko smo si še lahko privoščili nepredvidljivost in trmo, javne finance pa postavili kot našo zadnjo skrb, že zdavnaj mimo.

V tej luči lahko gledamo tudi na obisk Zorana Jankoviča na sedežu svoje poslanske skupine. Vprašanja, ali je zamrznjen ali odmrznjen, ali vodi stranko iz ozadja ali ne, sploh niso pomembna – v bistvu so škodljiva –, saj šteje le njegova neizpodbitna avtoriteta. Ta pa utegne biti izredno pomembna pri sprejemanju potrebnih ukrepov. Še posebej glede sanacije bančnega sistema, tj. ustanovitve slabe banke in prodaje državnih bank, ki jim trenutna vladna konstelacija ostro nasprotuje. V nadaljevanju pa tudi glede redefinicije vloge države v družbi, ki se je razrasla po celotni strukturi, medtem ko je zakladnica ni sposobna financirati.

Omenjanje boja proti korupciji se na tej točki zdi kot pesek v oči za navadne državljane, da spregledajo kakšnega od drugih pomembnih ukrepov. Vsekakor pa močna država, državne banke in korupcija gredo z roko v roki in bi rešitev prvih dveh problemov odpravila še tretjega. Sprememb v delovanju skorumpiranega pravosodja, ki bi tudi lahko rešil del korupcije, namreč ni za pričakovati, saj je vsaka predlagana sprememba, četudi je še tako majhna, v trenutku označena kot napad na neodvisno pravosodje.

Seveda obstaja tudi verjetnost, da je neuspeh pri prodaji menice posledica slabše likvidnosti velikih državnih podjetij, ki so se v preteklosti kar pogosto znašli na strani kupcev zakladnih menic. Kot vemo, se Slovenija pri teh papirjih zadolžuje na domačem trgu, medtem ko so kupci praviloma domača podjetja. A misliti, da je z zadolževanjem na tujem kaj drugače, bi bilo gojiti neke vrste optimizem iz obupa. Še posebej v luči dejstva, kako smo se na tujem zadolževali v mandatu prejšnje vlade, višine zahtevanega donosa na slovenske obveznice in vse preveliko količino negativnih obetov in z njimi povezanih novic.

Kakorkoli, verjetnost, da bo država bankrotirala, je, glede na trenutno paradigmo v EU, ki je še vedno pod vtisom Draghijevih besed »za vsako ceno«, zelo majhna. Nična. Že v lanskem letu smo videli, kako je ECB kupovala obveznice obubožanih držav in jih tako ohranjala nad gladino. 6. septembra 2012 je ECB pognala potencialno neskončno-obsežen program kupovanja državnih obveznic, kar je občutno znižalo zahtevane donose na španske in italijanske obveznice. Januarja letošnjega leta so se na program odkupa prijavili Irska in Portugalska. Da bi majhna Slovenija spremenila celoten koncept, seveda ni za pričakovati. A sentimenti se lahko spremenijo tudi znotraj EU.

Pa vendar, v kolikor bo celotna saga okrog slovenskega bankrota privedla do večje urejenosti države in manj države v gospodarstvu, bo to za nas velik uspeh. Nekaj, česar brez krize sami nikakor ne bi uspeli izvesti. Pa ne, da ne bi bili zmožni česar takega. Tega ne bi bili sposobni! Če danes naredimo razrez proračuna, v njem zlahka najdemo cel kup nesmiselnih izdatkov. Državna potrošnja v večini primerov nikakor ne odtehta samih stroškov trošenja, bodisi deluje zelo nestimulativno, je vir korupcije in okoriščanja, v mnogih primerih pa je niti ne moremo razložiti preko uresničevanja nalog države. Tudi trenutna urejenost trga dela je katastrofalna. Zaenkrat se zdi, da bomo končno dojeli, da je potrebna konsolidirana javna blagajna, to pa bi utegnilo biti pomembno izhodišče, da se naučimo še druge lekcije, in sicer, da je to možno uresničiti le z manj države.

Naj se za konec poigram še z nerodnim izrazoslovjem finančnega ministra Čuferja, ko je dejal, da voda še ne gori. Morda nerodnost pri tvorjenju samega stavka kaže na paničnost novega ministra, katerega izjava se zdi kot odgovor na smrt prestrašenega moža, ki s tresočimi se ustnicami in drhtavimi rokami izusti, da pa je z njim vse v najlepšem redu!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Finance, Politika, Slovenija and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Je napočil čas za rdečo luč?

  1. Ropot pravi:

    V ri* so vas ta rdeči direkt v ri* ljudstvo neumno Slovensko.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s