Ko je Margaret Thatcher leta 1979 prevzela vajeti britanske vlade v svoje roke, Velika Britanija praktično ni mogla biti v slabšem položaju. Na Otoku se je končevala rekordno mrzla “zima nezadovoljstva”, to je obdobje niza stavk sindikatov javnega in zasebnega sektorja, ki so zahtevali višje plače; raven inflacije je v sedemdesetih podivjala in je vse do začetka osemdesetih bila dvoštevilčna (s 26.9% je vrh dosegla avgusta 1975); ekonomska kriza 1973-75 je privedla do stagflacije, to je stanje visoke brezposelnosti in inflacije; podjetja so vzdrževala svojo navidezno konkurenčnost s pomočjo prejetih subvencij in privilegiranih kreditnih linij; javna poraba se je približala 50% BDP; prazna proračunska blagajna je leta 1976 laburistično vlado Jamesa Callaghana prisilila za pomoč IMF v vrednosti 2.3 milijarde funtov; v 1970-ih je svet udarila še naftna kriza; moč sindikatov je bila na vrhuncu. V državi je veljala filozofija, da se na nizko raven produktivnosti v podjetjih in vse večje zahteve sindikatov po višjih plačah odgovori s tiskanjem denarja. Brez te “pomoči” države, podjetja niso bila v stanju preživetja. Stanje bi le stežka bilo slabše.
Na strani konzervativcev je Margaret Thatcher nasledila Edwarda Heatha, kot premierka pa laburista Jamesa Callaghana. Heath s svojim programom ni bil dovolj prepričljiv in je popustil pred zahtevami sindikatov, Callaghanu je vse slabše gmotno stanje v državi spodjedlo zaupanje javnosti. Za “Železno Lady” so Margaret Thatcher imenovali v časopisu sovjetske Rdeče armade in je bil sprva mišljen kot kritika njene povzdignjene retorike do takrat komunistične Sovjetske zveze.
Britanija, ki jo je Thatcherjeva dobila v roke, je bila ekonomsko na kolenih, pa so se zdele glavne naloge njenega začetka povezane z notranjimi področji. Najpomembnejša stvar na ekonomskem področju je bila bitka z inflacijo. To so uspeli do konca leta 1983 znižati na raven 5%, kjer je ostala do konca desetletja. Kot pravi Patrick Minford je bila začetna monetarna politika v popolnem kaosu, kjer je kljub zavezi k nadzoru nad količino denarja (dejansko monetarnega agregata M3), le-ta izredno narasla. Predvsem kot posledica deregulacije finančnega sistema oziroma ukinitve kontrol nad kreditnim portfeljem bank leta 1980. En del k temu povečanju so prispevale še kreditne linije britanske centralne banke finančno obubožanim podjetjem.
Globoka recesija 1979-81, ki je sovpadla z izvajanjem monetarne restrikcije, je rezultirala v povišanju stopnje brezposelnosti. Ob koncu leta 1981 je le-ta presegla 11%, s čimer je predstavljala največjo skrb vladi Margaret Thatcher. Znižanje podpor industrijskemu sektorju je imelo takojšen učinek zaprtje marsikatere tovarne, katere poslovanje je bilo odvisno od državnih podpor. Prikrita brezposelnost oziroma brezdelje na delovnem mestu, se je razkrilo. Realno očiščenje strukture trga dela je bilo očitno nujno. Slabo ekonomsko stanje je vplivalo na Thatcherjino priljubljenost in zdi se, da jo je nad vodo obdržala le vojna za Falklandske otoke iz leta 1982. Volitve leta 1983 je ponovno zmagala.
Pospešeno okrevanje gospodarstva so njeni ekonomisti, poglavitno Patrick Minford in Alan Walters, videli v deregulaciji gospodarstva. To je pomenilo boj s sindikati, katerih vpliv je predstavljal resno oviro ponovni oživitvi gospodarstva. Znana je zgodba stavke rudniških delavcev iz leta 1984, ki so rezultirale v uzakonitvi nezakonitih stavk.
Kar se tiče vpetosti države v lastniško strukturo podjetij, se vlada resne privatizacije ni lotila vse do leta 1984, torej šele v drugem mandatu, in prodajo britanskega telekoma (British Telecom), naftna industrija je sledila šele leta 1986. Vse do takrat so državna podjetja veljala za nekonkurenčna, izgubarska in pod vplivom interesnih skupin sindikatov in političnih strank. Čeprav je konec mandata Thatcherjeve pomenil pomembno znižanje državnega lastništva v podjetjih.
Na področju davkov in državne potrošnje je Thatcherjina slika meglena. Izvajanje politike ekonomije ponudbe (supply-side economics) se je kazala v spremembi dohodkovnih davkov s potrošnimi davki. Sicer vsaj na začetku bistvene spremembe k manjši državi ni bilo zaslediti. Od leta 1979 do 1982 so se državni izdatki celo povišali od 44.8% BDP leta 1979 do 48.5%. Od leta 1985 dalje se je delež začel manjšati. Teze o brezplodni težnji k majhni državi s podatki ne gre potrditi.
V mednarodnih odnosih je enega večjih izzivov doživela z napadom na Falklandske otoke, ki jih je zasedla argentinska vojska. To je bil velik izziv, saj aprioren uspeh britanske vojske ni bil gotov. Končna zmaga Britancev je imela vpliv tako na kariero same Margaret Thatcher, ki se je uveljavila kot vodja, kot tudi same države, ki se je zdela kot “obubožana” država. Njene bitke na evropskih tleh so bile povezane z institucijami Evropske unije. Prva pomembnejša med njimi je bil sprejem proračuna v letu 1981, kjer si je velika Britanija uspela izpogajati visoke rabate. Večina evropskega proračuna je bila namenjena vzdrževanju standarda francoskih kmetov.
Enotni trg EU je itak bila tema, ki so jo precej močno podpirali. Pri tem je šla celo tako daleč, da je na evropski ravni podpla zamenjavo možnosti državnega veta z večinskim glasovanjem, pravijo, da za potrebe ukinitve francoskih carin. Velika Britanija je pač bila država, ki je v okviru EU največ uvažala, pa bi padec carin Britancem najbolj koristil. A resnici na ljubo, na evropski ravni Margaret Thatcher v glavnem ni bila uspešna s svojo politiko, razvoj EU je nadaljeval svojo pot. Vključno z oblikovanjem enotne denarne politike, kar sprva Margaret Thatcher ni najbolj navduševalo, a je na koncu na madridskem zasedanju leta 1989 vendarle privolila v vključitev britanskega funta v ERM – mehanizem deviznih tečajev.
Margaret Thatcher ni več med nami, njena politika je že dolgo preteklost, glede na to, da je mesto prve dame zapustila že leta 1990. Današnje stanje na Otoku se zdi precej podobno stanju njene inavguracije: brezposelnost in finančne težave. Čeprav ima veliko kritikov, nudi sam nabor ukrepov, ki jih je sprejemala, dovolj razlogov za omilitev njenemu nasprotovanju. Podobno velja na drugi strani, vpogled v njene ukrepe nima toliko osnove za neomajno malikovanje. Če jo levi smatrajo za skrajno obliko neo-liberalne politike, bi jo na drugi strani orto-liberalci težko sprejeli v svoje vrste. A delovala je v težkem času, precej drugačnem od danes, kjer se je svet soočal s filozofijo v neomajno moč države. In ne glede na to, ali jo nekdo podpira ali ne, Margaret Thatcher, Železna lady, je s svojim pojavom zaznamovala čas od osemdesetih let naprej.
Steinbacher media 