Nevarno rožljanje s smodnikom na Korejskem polotoku

Dogajanje na Korejskem polotoku je vse prej kot takšno, da bi lahko bili umirjeni. Četudi gre le za napihovanje mladega Kim Jung Una pred svojimi generali ali za igro za domačo javnost, za kar so razni samodržci vedno znali poskrbeti, ali za rogoviljenje podhranjenega palčka Zahodnemu tehnološkemu stroju, ki ga poosebljajo ZDA in četudi se nahajamo na povsem drugem delu sveta, je situacija resna!

Resen spopad z Zahodnim strojem verjetno ne bi trajal kaj prida dolgo, pa vendar bi njegova cena utegnila biti izjemna. V prvi vrsti ne toliko zaradi potencialne uporabe jedrske bombe, ampak zaradi bližine Seula, ki je povsem na dometu severnokorejskega konvencionalnega orožja. V širšem okrožju Seula živi več kot 25,5 milijona ljudi, kar je več od celotnega števila prebivalcev v Severni Koreji! Mesto pa je tudi eno izmed ekonomskih, političnih in kulturnih centrov sveta. Kar pri tem za Severnokorejce ni ravno adut, je kakšnih 200 tisoč Kitajcev, ki živijo v Seulu. Njihov pokol, v kolikor bi prišlo do napada, vsekakor ne bi bilo nekaj, kar bi kitajske oblasti sprejele z odobravanjem.

Vsekakor tudi z vidika žrtev na severnokorejski strani, ki bi se utegnile meriti v več desettisočih. Še posebej, v kolikor bi Severnokorejci ideologijo svojega Una in ustanovnih očetov države branili do poslednjih moči. Glede na popolno izčrpanost države in njenih državljanov se tak scenarij sicer ne zdi kaj dosti verjeten, četudi ga ne moremo povsem izključiti. Kot kaže zgodovina, so bili vojaki v zatiranih državah mnogo bolj motivirani za predajo in prestop na drugo stran kot pa za spopadanje s toliko močnejšim nasprotnikom, ki je na njihovem ozemlju v bistvu z nameni, da jih osvobodi suženjstva. Pa vendar. 700 tisoč severnokorejskih vojakov na južni meji! Vprašanje je, koliko možnosti za predajo bi jim napad ameriške in južnokorejske vojske ter drugih zaveznikov sploh ponudil. Upati na predajo, ki morda ne bo prišla, se lahko izkaže kot izjemna taktična napaka!

Skratka, cena spopada, četudi zgolj kratkotrajnega, bi utegnila biti izjemna.

Problem mladega Una je v tem, da je še zelo mlad. Problem bi bil velik še posebej takrat, ko v ozadju teh akcij ne bi šlo le za postavitev njegovega mesta znotraj državne in vojaške strukture. Kot vemo, so posamezni severnokorejski generali še iz časa Unovega dedka. V kolikor sta kazanje mišic in zastraševanje njegova povsem individualna motivacija, bi to pomenilo, da bi celoten Daljni Vzhod še nadaljnjih 20, 30, 40 ali celo 50 let živel v večnem strahu pred »slabim dnem« Una.

Ko spremljamo dogajanje na Korejskem polotoku, ne moremo mimo Irana, države, ki si na Bližnjem Vzhodu prizadeva pridobiti jedrsko orožje. Za razliko od Korejcev je retorika iranskih vodij še toliko bolj sovražno nastrojena, kar pomeni, da bi jedrsko orožje, v kolikor bi ga uspeli pridobiti, prišlo v zelo napačne roke. Še mnogo bolj od Unovih. Vsakršno razpravljanje o pravici države, do uporabe jedrskega programa ali o pravici Irana do posedovanja jedrskega orožja, glede na to, da ga ima Izrael, ne vsebuje niti trohice potrebne argumentacije, kaj šele potrebnega razuma in odgovornosti do vseh vpletenih. Toliko več pa vsebuje potencialne nevarnosti, da bi se ponovil korejski scenarij. To pa je nekaj, česar si nikakor ne smemo dovoliti. Še posebej glede na bližino Irana do Evrope.

Če nas primer Severne Koreje kaj uči, potem je to to, da iranskemu blaznežu nikakor ne sme biti dovoljeno, da se dokoplje do jedrskega orožja. Pa ne samo zato, ker bi to sprožilo jedrske apetite z nafto bogatih sunitskih sosedov, kar bi strukturo reševanja konfliktov prestavilo na povsem drugo in skrajno nevarno raven, ampak predvsem zaradi zagotavljanja varnosti življenja vseh drugih. Kot vidimo, je severnokorejski Un pripravljen žrtvovati kar celoten lasten narod, samo da bo lahko izstrelil eno samcato raketo! Živeti v večnem strahu, da utegnejo biti ostre besede nekega blazneža resne in premiki raket začetek napada, seveda ne gre.

Ko se totalitarni režimi, ki so znani po zelo ostrih besedah in hitrih in nepremišljenih akcijah, dokopljejo do jedrskega orožja, s tem dobijo dodatno ostrino, razreševanje konfliktov med njimi pa potencial, da se uporabi jedrsko orožje. Tega nikakor ne smemo podcenjevati in podceniti!

Komentar zaključujem z izvlečkom govora Victorja Davisa Hansona, ki ga je leta 2007 imel na seminarju Hillsdale Collega. »Do sedaj je iranski voditelj nastopal kot nekdo z 90 odstotki norosti in 10 odstotki razuma, v upanju, da se bomo ustrašili njegove blaznosti, uslišanih popuščanj in rahločutnih prošenj iz njegovega majhnega rezervoarja argumentov. Mora pa razumeti, da v kolikor se bodo njegovi Zahodni sovražniki v 90 odstotkih časa vedli kot otroci razsvetljenstva, bodo reagirali z ohromljenim pogledom čustev in nepredvidljivosti. Kakorkoli, vojaška zgodovina pritrjuje, da neracionalnih 10 odstotkov razuma Zahodnjakov lahko deluje mnogo bolj zastrašujoče, kot pa lahko ponudi islamski fanatizem.«

Povsem enako pa lahko rečemo tudi za severnokorejsko blaznost in trenutno razkazovanje njihovih mišic, ki se kaj hitro lahko pokaže kot samomor že zdavnaj mrtve države.

Advertisements
This entry was posted in Politika, Svet and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s