Francoski šport je na nogah. Njihov predstavnik v nogometni Ligi prvakov je še zmeraj v igri za napredovanje v polfinale. Izločiti Barcelono ostaja težek izziv, a možnost za nekaj veličastnega ostaja. Za razburjenje druge vrste, ki športnikom ne bo dopuščalo mirnega spanca, je poskrbela vlada socialističnega predsednika Francoisa Hollanda. Francoski nogometni klubi ne bodo izvzeti iz nove davčne zakonodaje, ki za vse dohodke nad milijonom evrov uvaja 75% obdavčitev. Če se dejansko ne bo mogoče ogniti tej obdavčitvi, bo to francoske velikane spravilo na raven lokalnih žogobrcov. Ker bi naj bil davek veljaven zgolj dve leti, bi bilo možno njegov vpliv na odliv igralcev omejiti na način, da bi bile pogodbe sklenjene tako, da bi se ohranila neto sedanja vrednost pogodbe, recimo 10 milijonov v treh letih, le razporeditev letnih izplačil bi se prilagodila na način, da bi igralec glavnino dohodka prejel po koncu tega dvoletnega obdobja.
Uvedba višjih davkov je le eden izmed ukrepov, s katerim se želi francoska oblast spopasti s krizo. Kar preseneča, je, da se o višji državni potrošnji, kot receptu za rast, pogovarjajo v državi, kjer delež države le v redkih izjemah pade pod 50% BDP. Trenutno se giblje pri 56%, kar je najvišja vrednost med vsemi državami evrskega območja. Ker pobrani davki ne dohitevajo tempa državnega trošenja, je blagajna v minusu. Leta 2011 -5.2%, lani -4.8%, za letos se kljub obljubam o triodstotnem manjku obeta -3.7% minus, verjetno pa tudi to ne bo končna številka. Že sedaj izredno visoka raven obdavčitve praktično ne pušča nobenega manevrskega prostora za višanje davkov.
Manjko na računu posledično viša vrednost javnega dolga. Od 86% BDP, kot je znašal njegov delež še leta 2011, na rekordnih 90.2% v letu 2012. Do konca letošnjega leta se bo ta vrednost še dvignila, primarno kot posledica minusa tekočega financiranja državnega proračuna. Predvolilna obljuba o ureditvi javnih financ, ki jo konec koncev zahteva tudi Frankfurt, se tako ni uresničila, kar bi bil kar čudež, če upoštevamo, da je Francija v minusu že vse od leta 1974. Hollande danes tudi sam spoznava, da bodo morda pa vendarle potrebni rezi v državno trošenje, saj si Francozi akumuliranja minusa več ne morejo privoščiti.
Zaenkrat se Francozi še lahko zadolžujejo po precej nizkih obrestnih merah. Čeprav je premija za desetletno francosko obveznico v primerjavi z nemško 0.63%, je trenutna cena zadolžitve vsega 1.87%. Sicer se pri nas pogovarjamo o prekletstvu obrestnih mer, a je trenutna slika na finančnih trgih takšna, da je obilica likvidnosti spustila obrestne mere na zelo nizke stopnje. Zahtevana obrestna mera za 10-letno državno obveznico Švice znaša vsega 0.65%.
Priča smo izvajanju moralnega hazarda investitorjev, ki se v obveznicah teh, sicer precej zadolženih držav, počutijo sila varne. Dokler katera izmed večjih držav evra ne bo šla v bankrot, tako dolgo bo višji pribitek na nemško obveznico, ki velja za najbolj varno naložbo evro-območja, dovolj mamljiv. Veliko bo odvisno od dogodkov z Italijo. Če ne bo pretresa z njo, potem ni velike verjetnosti, da bi se kaj dramatičnega zgodilo s Francijo. To je gotovo, saj dogodki v povezavi z Italijo prehitevajo tiste v Franciji. Koliko lahko takšno (kratkoročno) razmišljanje privede do prevelike finančne izpostavljenosti do problematičnih držav, je drugo vprašanje.
Kakorkoli, poleg nereda na področju javnih financ povzroča Francozom dodatno skrb šepajoče gospodarstvo. Številke kažejo, da lani ni bilo gospodarske rasti, tudi napovedi za letošnje leto so blizu ničle. Stopnja brezposelnosti vztraja in se je po podatkih evropskega statističnega urada od lanskega leta gibala izključno v eni smeri: konstantno navzgor. Recimo, od lanskega do letošnjega februarja ga ni obdobja, kjer bi se beležil njen padec. Ravno nasprotno, vseskozi se je dvigovala, in to od 10% do 10.8%, kar je največ po prvem kvartalu leta 1999, ko je bilo brez dela prav tako 10.8% delovne sile. Sprememba zakonodaje, ki se obeta, bo v sistem prinesla več fleksibilnosti, kar bo na kratek rok verjetno pomenilo še dodatna odpuščanja. BusinessWeek poroča, da v Renaultu razmišljajo o ukinitvi skoraj petine zaposlenih v Franciji, zamrznitvi plač za letos in podaljšanju delovnega časa. To bi naj prineslo nižje stroške proizvodnje. A vendar, tudi s takšnimi potezami na trgu dela ni pričakovati hitre spremembe trenda. Po teh istih podatkih znaša brezposelnost za Slovenijo 9.7%. ILO definicija brezposelnosti ne pomeni števila uradno prijavljenih brezposelnih oseb na zavodu za zaposlovanje. Okoren trg dela v Franciji dejansko ovira dinamične procese prilagajanja gospodarstva zunanjim okoliščinam. Ker je delavca praktično nemogoče odpustiti, tudi njihovo zaposlovanje ne sledi (začasnim) potrebam.
Koliko bo k rasti pripomogla ustanovitev državne investicijske banke, ki je bila vsaj uradno postavljena z namenom dviga konkurenčnosti francoskega gospodarstva, bo pokazal čas. Postavitev takšne institucije v Franciji, je neobičajna. Če česa v državi ne manjka, potem so to banke. Posledično bi bilo razloge za nižjo investicijsko aktivnost bolj smelo iskati na drugi strani enačbe, to je pri samih projektih. V tem kontekstu bi lahko postavitev takšne banke pomenila zgolj prelivanje finančnih sredstev od davkoplačevalcev k projektom brez vzdržne računice. Kot pravijo, bodo v njej uporabili nove pristope k tveganjem, bi se znala hitro preleviti v stroškovno potratno zadevo. Povrh vsega še v politično orodje.
Hollande je v času vladanja moral požreti že marsikatero obljubo iz svoje predvolilne kampanje. Obljubljeno znižanje upokojitvene starosti iz 62 let na 60 let je že ena takšna, ko se sedaj predlagajo ukrepi, ki celo podaljšujejo delovni čas. Da je lahko prepad med izrečenimi besedami in dejanji, ko je treba kaj tudi pokazati, precejšen, spoznavamo tudi pri nas. A tudi Francija ni v zavidljivem položaju, pa zgolj od golih besed ni pričakovati spremembe na boljše.
Steinbacher media 