Izzivi pred nami vendarle prevelik zalogaj

Slovenski knjižni fond je bogatejši za prevod knjige Henryja Hazlitta “Economics in One Lesson”. Čeprav je knjiga svoj prvi natis doživela že davnega 1946. leta, se ob prebiranju knjige “Lekcija o ekonomiji”, kot je naslovljena slovenska izdaja, zlahka dobi občutek, da njena vsebina ostaja relevantna tudi za ukvarjanje z izzivi sodobnega časa. Ubeseditev misli sloni na uporabi preprostega besednjaka, brez posebnega nagnjenja do uporabe strokovne terminologije, kar dela tekst jasno razumljiv najširšemu spektru bralstva, in je s tega vidika namenjen vsem, tudi tistim brez kakšnega poglobljenega vedenja o ekonomiji. Njeno bistvo bi lahko strnili v dihotomijo med kratkoročnimi in bolj daljnosežnimi učinki posameznih ukrepov. V duhu Frederica Bastiata to pomeni, med tistim, kar je vidno, in nevidnim (na prvi pogled). Dejanja, kakršnakoli že so, pač puščajo posledice, ki se jih je dobro zavedati, predvsem pa jih upoštevati pri samih ukrepih. V vsakem primeru koristno in priporočljivo branje.

Če kaj, potem bi nam naj trenutna ekonomsko-finančna kriza, ki ji kar ni in ni videti konca, ponudila vsaj eno lekcijo: upravljanje z dolgom je odgovorna stvar. Pri nas so to spoznale tako banke, ki so vsaj na videz preveč lahkomiselno odobravale kredite, tudi v podjetjih se je način poskusa menedžerskih prevzemov izključno preko dolga pokazal za korak, ki je preveč obremenil bilance podjetij. Nevidno je postalo vidno.

Drži, da Slovenija ni Ciper, je pa v podobno nezavidljivem položaju. Poglejmo podatke zgolj za bančni sektor, ki se ga toliko omenja. Podatki so z različnih publikacij Banke Slovenije.

Celotna bančna vsota bank je na zadnji dan leta 2012 znašala 46.126 milijard evrov. Ker je nominalna vrednost BDPja v tem istem letu znašala 35.5 milijarde evrov, to pomeni, da je bila bančna aktiva kot delež BDPja 130%. To je tudi najpomembnejši podatek, ki dela Slovenijo drugačno od Cipra. Mogoče smo bolj podobni prav tako nezavidljivi Portugalski.

Bančni sistem že leta ne posluje dobro. Leto 2012 je bilo tako že tretje zapored, ki ga je bančni sistem zaključil z izgubo. Če je še leta 2010 celotna izguba v bančnem sistemu znašala 101 milijon evrov, se je ta do danes zgolj povečevala. V 2011 je bila 536.5 milijonov, lani že 768.7 milijonov evrov. Računovodsko bi ta bila še višja, če se v posameznih bankah, kot je pri NLBju ali NKBMu, ne bi lotili odkupa dolžniških vrednostnih papirjev z diskontom. Na primer, vrednostni papir, ki si ga prodal za 100 enot odkupiš za 50 enot in realiziraš dobiček. Seveda agent na drugi strani enačbe, v tem primeru državni proračun, realizira izgubo za ta isti znesek. Naraščanje izgub indicira, da je stabilizacija razmer še daleč pred nami. Nespodbudno delujejo še podatki za letošnji januar, ki so primerjalno gledano slabši od lanskega.

Odpisi slabih kreditov in oblikovanje rezervacij za slabe kredite, ki se zaenkrat še beležijo kot naložbe, pomenijo pomemben vir izgub. V obdobju januar-december 2011 so banke odpisale oziroma oblikovale rezervacije v znesku 1.2 milijarde evrov, v lanskem obdobju je ta znesek narasel na skoraj 1.6 milijarde evrov. Pogled na podatke o kakovosti portfelja kreditov bank dokaj jasno pokaže, da tudi ti zneski niso končni in da bodo tudi letos odpisi precejšnji.

Na kaj takšnega bi lahko sklepali iz podatkov o kakovosti kreditnega portfelja bank. Od decembra 2011 do januarja 2013 so se krediti najvišje bonitetne ocene A znižali tako nominalno (od 32.6 milijarde do 27.5 milijarde), kot tudi relativno, glede na celotno strukturo (od 66% celotnega portfelja do 57.6%). V tem istem času se je znesek in delež ostalih, nižje-rangiranih bonitet povišal. Tukaj je še posebej problematičen kar 43% skok kreditov v bonitetnem razredu D. To je skupina, katerih verjetnost odplačila je zelo nizka. Torej skok od 2.7 milijarde na 3.9 milijarde, ob tem pa imajo banke z rezervacijami pokritih le 63.5% teh kreditov. To pomeni, da je konec januarja 2013 še za 1.5 milijarde evrov bančnih terjatev razreda D, ki ni imelo kritja v rezervacijah. Druga skrb je dinamika slabšanja te kvalitete terjatev.

Pričakovano znižanje BDPja v tem letu bo pomenilo še dodatni impulz temu, saj takšni padci vodijo v slabšanje plačilne sposobnosti podjetij in ostalih kreditojemalcev za odplačevanje svojih obveznosti. Na Banki Slovenije dodatno ugotavljajo, da se krediti podjetjem ne namenjajo investicijam, ampak so v veliki meri namenjene za prestrukturiranje dolga. Investicije pomenijo osnovo za ohranjanje konkurenčnosti, pa se lahko kot rezultat tega ob celotni mednarodni konkurenci okrevanje gospodarstva še oddalji.

Nespodbudno deluje še podatek o zamudah pri odplačevanju kreditnih obveznosti. Znesek vseh kreditov, ki se odplačujejo z zamudo se nekje ohranja na ravni dobrih 9 milijard evrov, a skrbi izreden porast tistih obveznosti, katerih zamude so večje od 90 dni. Če je bilo teh v decembru 2011 za 5.5 milijarde, jih je bilo januarja 2013 za skoraj 7 milijard. Z zamudo posluje preko 70% celotne aktive podjetij v gradbeništvu, povprečna zamuda pa znaša skoraj 600 dni. To z drugimi besedami pomeni, da imajo razen majhnih podjetij iz panoge praktično vsa ostala resne likvidnostne težave. Ti krediti ne bodo odplačani, koliko bo od njih vrednosti, bo odvisno od same kakovosti premoženja teh podjetij. Njihov fond (ne)dokončanih stanovanj bo slabo kritje. Cene nepremičnin padajo, ob njihovi dodatni ponudbi na trgu bi padec dobil še dodatni zalet. Pri govoru o prepisu tega premoženja na slabo banko bo treba imeti te zneske pred očmi.

S finančnimi holdingi je podobna zgodba, čeprav je vsaj iz uradnih bilanc razvidno, da predstavlja delež terjatev bank do finančnih holdingov le 4.2% celotnega kreditnega portfelja bank. Če že, so bili ti krediti praviloma zavarovani s samimi delnicami, katerih vrednost je potonila, pa so banke pri njih utrpele precejšnje izgube. Banke bodo odvisne od pomoči, vprašanje pa je, kdo jo bo zagotovil.

Država? Po projekcijah Ministrstva za finance bo letošnji izdatek odplačila dolga znašal 2.6 milijarde evrov. Poleg tega so predvidena še nova zadolževanja. Leta 2011 je bilo nove zadolžitve za skoraj 3 milijarde, po predhodnih podatkih za lani za 1.7 milijarde. Če za letos upoštevamo vsaj dvomilijardno novo zadolžitev, to pomeni vrednost zadolževanja v znesku vsaj 4.5 milijarde evrov. Potreba po dodatnem nenačrtovanem financiranju bank bi seveda ta znesek lahko precej povečala.

Depoziti države pri bankah? Država ima pri bankah tako terjatve (depozite) kot obveznosti. Dvig depozitov za poplačilo zapadlega dolga bi bilo najmanj problematično, v kolikor bi se strukturi teh depozitov in državnega dolga po posameznih bankah skladali. Vsak dvig depozitov komitentov obremeni likvidnost banke, ker ga pač mora izplačati. Letos zapadli dolg je predvsem do domačih agentov. Če bi bilo to pokritje popolno, potem bi banke ne utrpele odlivov svoje  likvidnosti. Takšen manever bi zgolj znižal velikost bilance bank. V nasprotnem bi tak manever zadela likvidnost bank, ki bi se poleg kapitalske (ne)ustreznosti lahko znašle še v likvidnostnih težavah.

A bilanca stanja bančnega sistema na dan 31. 1. 2013 kaže, da imajo slovenske banke precej več terjatev do države, kot pa jih ima država do bank. To z drugo besedo pomeni, da banke neto financirajo državno potrošnjo. Da bi slovenska podjetja kupovala dolg države, recimo na način, kot je bilo to pri dokapitalizaciji NKBM v Varšavi, bi bilo škodljivo za podjetja, saj bi to najedlo njihov investicijski potencial.

Zadolževanje v tujini se tako zdi kot edina realna opcija. To pa ima seveda svojo ceno, vprašljiva je tudi pripravljenost tujih investitorjev po nakupu slovenskega dolga. Možno je tudi financiranje preko ECB pod “ugodnejšimi” pogoji. Vsaj slovenske banke bi lahko to uporabile kot svoj kanal financiranja svoje aktive, katere sestavni del je servisiranje dolga države. Ampak kaj takšnega bi že zapadlo pod politikantstvo. Slaba banka? Kot protivrednost za prepisane (slabe) terjatve bank bi država verjetno izdala kak vrednostni papir, s katerim bi nadomestila te terjatve. V nasprotnem bi v bilancah bank nastala luknja. Državna poroštva in papirji so v časih, ko je toliko govora o bankrotu, precej malo vredna stvar. Možnost (delnih) odpisov niža vrednost izdanih papirjev, kar vpliva na nižji interes potencialnih vlagateljev. Na pripravljenost zasebnih investitorjev, ki bi zavestno financirali projekte, kjer bi izgubljali denar, ni za računati. Brezglavo zadolževanje, v kolikor bi državi uspelo prodati dodatni dolg, ima tudi svoje meje in slabosti, saj dolg danes pomeni višje davke jutri. Pri višjih davkih je dejansko manevrskega prostora precej malo. Možnosti inflacijskega financiranja dolga preko dodatne emisije denarja, kot je to bila praksa v Jugoslaviji in pred uvedbo evra, niso odvisne od nas, ampak od odločitev v Frankfurtu.

Slovenija res ni Ciper, ampak podatki kažejo, da se je znašla v precej podobno nezavidljivem položaju. Očem nevidno lahko hitro postane vidno. Sicer je danes dan šaljivcev, ampak vseeno se zdi, da čas preprosto ni primeren za zbijanje šal.