Ni vse zlato, kar je zlato!

Kaj storiti, ko se pojavi finančna kriza, je vprašanje, ki so se ga spraševali že leta in leta. Stoletja. Še danes se pogosto zatečemo k mitom, da je v krizi zlato najpametnejša izbira. Pa je temu resnično tako?

NE!

Poglejmo najprej nekaj številk. Po tem, ko od začetka 1970. leta zlato ni bilo več vezano na ameriški dolar po ceni 35 dolarjev za unčo, je njegova cena začela variirati. Tako kot cena katere koli druge dobrine. Najprej je poskočilo preko 200 dolarjev za unčo, nato se spustilo malo nad 100 dolarjev in 31 decembra 1979 doseglo vrtoglavih 970 dolarjev za unčo. V današnjem denarju bi to pomenilo več kot 1750 dolarjev za unčo! To je 10% več od 1596 dolarjev, kolikor znaša cena zlata danes, 31. marca 2013. Vse vmes pa je njegova cena rasla in padala, skladno z dogajanjem na trgu.

In ta dinamika je prisotna bodisi merimo zlato v dolarjih, ali pa v evrih, nemških markah ali švicarskih frankih. Tudi ko vse cene zlata popravimo za stopnje inflacije, vidimo, da je nihanje v ceni še vedno ogromno. Nihanje cene je prisotno tudi takrat, ko se v gospodarstvu ne dogaja nič kaj tako presenetljivega. Sicer manjše, a takrat je manjše tudi nihanje v cenah na drugih trgih.

Tudi pri zlatu se bistveni skoki zgodijo v času krize. Takrat se optimizem glede zlata vedno poveča. In to drastično. To je namreč čas, ko se navdušenje in bum na drugih področjih, predvsem na borzi in pri nepremičninah, začne obračati v padec. Če se pred samo krizo poveča naval na delnice in nepremičnine, se potem poveča naval na zlato. Oboje ima iste posledice; navdušenje, učinek črede in naval na strani povpraševanja najprej dvigne cene v nebo, nato sledi strm padec!

Preden se navdušimo nad samim zlatom, se vprašajmo, kaj zlato sploh je. Z zlatom se ne plača večerje v restavraciji niti ne kupuje stanovanja, tako kot se to recimo ne počne s sodčki nafte. Z zlatom se trguje. Na enak način kot z nafto, srebrom, pšenico, delnicami, obveznicami, izvedenimi finančnimi instrumenti, aluminijem,, platino, obrestnimi merami, valutami… Zlato je le eno izmed borznih in špekulativnih dobrin. Pravilo uspešnega investiranja pa je preprosto: poceni kupi – drago prodaj! In razlika je dobiček. A ko cena raste, je prostora za iskanje »večjega bedaka«, ki bo stvar pripravljen kupiti po višji ceni, mnogo manj.

Reči, da zlato ohranja vrednost, je povsem napačno in pomeni zgolj ponavljati neke stare mite in fraze brez kakršnekoli realne osnove. Zlato ne ohranja svoje cene! To, da ima svojo ceno, kot vsaka druga borzna stvar, ni nič kaj tako presenetljivega, niti bombastičnega. Tudi to, da ima svojo dinamiko cen, ni nič kaj presenetljivega; v bistvu je dinamika cen za investitorje-špekulante izredno pomembna. V vseh teh osnovnih ekonomskih ozirih je zlato povsem enako drugim dobrinam: ponudba – povpraševanje in cena. Slednja pa je vse prej kot nespreminjajoča se. Cene rastejo v času evforije in ko dosežejo vrh, padejo! Že res, da je evforija enih stvari, recimo delnic ali nepremičnin, nekoliko drugačna od drugih, kot je recimo zlato. A to osnovnega dejstva nikakor ne spremeni!

Didier Sornette, profesor na züriškem ETH, ki se ukvarja z analizo ekstremnih in katastrofičnih dogodkov, je pred leti analiziral delovanje finančnih ciklov, njihov razvoj pa razdelil na sledeče sklope cikličnega napihovanja in kasnejšega pokanja balončkov. Najprej gre za ustvarjanje borznega balončka, ki ustvari še nepremičninski balon. Ko slednji poči, s seboj potopi še borzni balon. Polom na borznem in nepremičninskem trgu pa že povečuje povpraševanje po raznih borznih surovinah, zlatu, srebru in podobnem, kar ustvarja balonček tudi v tem segmentu. Na koncu tudi ta poči. Vmes se stanje na borzi popravi do te mere, da je ponovno na voljo zadostno okno priložnosti.

Skratka, reči, da je zlato dobrina, ki ohranja svojo vrednost, medtem ko je njegova cena enkrat 100 evrov, drugič 500, kasneje 380, nato 785, pa tisoč in potem 890, pa zopet nekaj manj in nato 1200, medtem ko posameznik za nakup kruha v trgovini potrebuje evre, je velik nonsense. Še toliko večji, ker je ob celotni dinamiki na trgu zlata pa cena kruha ves čas nespremenjena pri, recimo, dveh evrih za kilogram.

Nauk. Zlato ni nikakršna dobrina, ki ohranja vrednost, ampak je klasična bum-crash zgodba, kjer je dobro biti kupec v času, ko se strma rast začenja in prodajalec takrat, ko je vse skupaj na vrhuncu. Zamuditi katerega od obeh timingov zna biti, tako kot pri delnicah kakšnega podjetja ali nakupu stanovanja, namenjenega za preprodajo, zelo draga izkušnja. Glede na zgodovino in celotno dogajanje na trgih se zlato danes kupuje po zelo visokih cenah, kar pomeni, da je iskanje »zadnjega bedaka« mnogo težje, kot je bilo.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija and tagged , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Ni vse zlato, kar je zlato!

  1. Milan će pravi:

    Denar cajte lepo v slovenske banke, da bo na razpolago našim ekonomistom.

  2. Pingback: Investirati v zlato: da ali ne | Steinbacher media

  3. Jan pravi:

    Kako je pa kaj vajin portfelj sestavljen? Nič zlata? Velika napaka….

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s