Zasedanje držav BRICS ni prineslo veliko

Medtem ko se evropska ekonomska grupacija ukvarja z vprašanjem ekonomske krize in reševanja finančnih pozicij problematičnih držav, so se v južnoafriškem Durbanu za skupno mizo usedli vrhovni predstavniki Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in domače Južne Afrike. Pomen zasedanja držav BRICS izhaja že iz samega imena, ki vsaj fonetično izzveni precej podobno angleški besedi za zidak oziroma glagol zidati (=brick). Pa si lahko dogodek razlagamo kot poskus izgraditve temeljev novega poglobljenega sodelovanja med omenjenimi državami. Sicer je to že peto zasedanje omenjenih držav, od prvega zasedanja v ruskem Jekaterinburgu so minila že štiri leta.

Kaj reči o sami grupaciji? Prvi občutek je, da gre za zmes precej heterogenih partnerjev, če jim lahko tako rečemo. Geografsko so države bolj kot ne nepovezane in so razpotegnjene preko štirih celin. Še največ potenciala za gospodarsko sodelovanje obstaja med Kitajsko in Rusijo. Čeprav tudi tukaj velja, da sta državi ločeno precej bolj gospodarsko integrirani z državami Evropske unije kot pa med sabo. Potencial za trgovanje izhaja iz različne strukture njune ekonomije, saj si državi s svojim portfeljem proizvodnje praktično ne konkurirata. Ravno nasprotno, se dopolnjujeta. Kitajska proizvaja proizvode, medtem ko se ruska trgovina primarno vrti okrog naravnih bogastev. Tudi ostale države iz skupine niso ravno vpete v mednarodne trgovinske tokove. Recimo, brazilski podatki za zunanjo trgovino kažejo, da država praktično ni vpeta v mednarodne trgovinske tokove. Izvoz na ravni 10% BDPja in prav tolikšen uvoz pomenita, da se država vede kot samozadostno gospodarstvo. Ideja o krepitvi koncepta uvozne nadomestitve, kjer se potencialni uvoz nadomešča z lastno proizvodnjo, teh številk ne bo izboljšal. Sicer se največ trgovine odvija med razvitimi državami, tudi razvijajoče se države pa kvečjemu trgujejo z najbolj razvitimi okolji, ki imajo višjo absorbcijsko sposobnost oziroma kupno moč. S tega vidika bi lahko povečanje trgovine med omenjenimi državami sledilo samemu razvoju teh držav, v kolikor ne bo vpliv distance močnejši. Čeprav nekih blaznih poskokov, razen morda na bilateralni ravni med Kitajsko in Rusijo, ni za pričakovati.

Alternativna možnost je krepitev gospodarskih vezi preko finančnih vlaganj, recimo neposrednih tujih investicij. A tudi tukaj velja, da so hitro se razvijajoča okolja, kot so recimo Brazilija, Indija ali Kitajska, praviloma neto prejemniki kapitala. Okolja visokih stopenj rasti pač ponujajo dovolj poslovnih priložnosti, ki posledično omogočajo doseganje dovolj visokih donosov na vložena sredstva. S tega vidika bi bile zanimive zgolj investicije v naravne vire, investicije v infrastrukturo bi že lahko padle v kategorijo državnih pomoči revnim. Podatki UNCTADja za omenjeno skupino držav kažejo, da manjša kot je država, več ima prisotnega tujega kapitala. Indija in Kitajska po 10% v BDP, Brazilija slabih 28%, Južna Afrika 32%. V Rusiji se je delež tujih investicij iz leta 2010 na 2011 znižal iz 33.15% na pod 25%. Politika in politične odločitve pač puščajo posledice tudi na tem področju. A v vsakem primeru so tukaj še rezerve, še posebej, če gledamo na ta denar kot na pameten denar. Za Kitajsko se ocenjuje, da podjetja s prisotnim tujim kapitalom, prispevajo polovico vsega izvoza. Omenjene države se zdijo preveč nekompatibilne za medsebojno investiranje, pa se zdi potencial tega kanala, povečanja medsebojne trgovine  kot posledice večjega pretoka kapitala, manjša.

Ekonomsko gledano je ena redkih skupnih točk omenjenih držav skupen termin razvijajočih se držav, kaj dosti več pa ne. Tudi politično obstajajo med njimi nesoglasja, ki ne puščajo mirnega spanca. Spor med Indijo in Kitajsko glede meje ima že dolgo brado. Politične tenzije je lani zaostrila indijska izstrelitev raket dolgega dosega, tukaj je še njun spor glede razdelitve Južnokitajskega morja. Morda precej pomenski je sicer provokativni naslov prispevka “Rising powers, rising tensions”. Gospodarsko sodelovanje med državama, čeprav na nizkih osnovah, ima tendence krepitve, a brez političnega miru, bo tudi ostale cilje težje doseči.

Kot pravijo pri Reutersu, BRICS države veljajo za regionalne centre razvoja, to pa je tudi bolj kot ne vse. Bi lahko grupacija pomenila prilive denarja v afriške države? Predvsem Kitajska ima sredstva za kaj takšnega. Že res, da omenjene države obsegajo skoraj 3 milijarde prebivalcev, a države so toliko različne, po velikosti, gospodarski moči, geografsko in še česa, da je vprašanje, kakšen je njen potencial. Glede na komentarje se zdi, da se je ustavilo že pri prvem projektu, ki se kaže tudi kot še najbolj izvedljiv. Ugotovitev o izvedljivosti postavitve neke vrste razvojne banke se zdi še največ, kar so se dogovorili na srečanju. Banka bi naj služila za potrebe financiranja velikih investicijskih projektov v regiji, predvsem infrastrukturnih, kar pomeni, da bi bila postavljena po vzoru Svetovne banke. V kolikor bi le-ta zaživela, bi center odločanja o dodelitvi sredstev zagotovo zapustil Washington DC. Koliko bi to zmanjšalo prisotnost korupcije, je drugo vprašanje. Ampak v kolikor dostopni dokumenti kažejo stopnjo pripravljenosti projekta, je do postavitve takšne banke še dolga pot. Čas bo tudi pokazal, v koliko več od dogovarjanj in pregovarjanj se bo skupina BRICS sploh razvila.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Politika, Svet and tagged , , . Bookmark the permalink.

One Response to Zasedanje držav BRICS ni prineslo veliko

  1. Veritas pravi:

    Tipično brcanje v meglo. Pa tebi bi se moralo prepovedati pisati o vsem razen o športu in osmrtnicah!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s