Noro butasta ideja o samooskrbi in samozadostnosti

Čas krize je praviloma čas norih idej. Enih noro dobrih, spet drugih noro butastih. Ideja o samooskrbi in samozadostnosti, o čemer pri nas v zadnjem času mnogi govorijo zelo naglas, sodi v skupino noro, noro butastih.

Butastih zato, ker je zgodovina pokazala, da človek sam zase ne velja kaj dosti. Človek kot nek samotar v bistvu ne velja nič! In to preprosto zato, ker kot tak vsega pač ne zmore storiti sam, četudi se njegove želje zdijo neskončne! Bodisi za to nima ustreznega znanja, potrebnih materialov ali pa neko delo preprosto zahteva več rok, kot mu jih lahko ponudi družina. In seveda. Ker vsega ne zmore sam, mora najprej poskrbeti za najnujnejše; kar pomeni, da si mora priskrbeti pijačo, hrano in zavetje. Šele nato se lahko posveti zadovoljevanju drugih potreb, vključno s počitkom in užitkom. Zelo očitno mu za slednje ne ostane ravno zadosti časa, saj še najnujnejše potrebe komaj utegne zadostiti.

To, kar smo dejali za samotarja Robinzona, v veliki meri velja tudi za kakšno majhno družbo: potrebe so velike, sposobnosti za njihovo zadostitev pa zelo omejene. In to omejene tako z vidika pomanjkanja surovin, kot tudi znanja in nenazadnje tudi delovnih rok. Že klasiki, Adam Smith, David Ricardo in njuni sopotniki so razlagali o vseh koristih, ki jih prinaša delitev dela in z njo povezana specializacija.

A ideja o samooskrbi in samozadostnosti v sebi nosi še toliko več lastne degradacije, v kolikor se jo gredo majhni in tehnološko podhranjeni narodi. Če je povsem jasno, da smo Slovenci majhen narod, pa ne pretiravam kaj dosti, če rečem, da sodimo tudi v drugo kategorijo tehnološko podhranjenih narodov. Kakovost našega življenja je še kako odvisna od razvoja in sodelovanja z razvitimi državami EU in ZDA. To, nenazadnje, kažejo tudi trgovinske številke. Uvoz in izvoz skupaj pomenita kar 120% našega BDP-ja, kar zgolj govori o tem, kako vitalnega pomena za Slovenijo je zunanja trgovina. Praktično nobeno slovensko nestoritveno podjetje z več kot 100 zaposlenimi ne more obstajati brez izvoza niti uvoza. Torej, če bi se naši trgovinski partnerji šli samozadostnost in samooskrbo, potem dela za naša podjetja in naše zaposlene ni! Če bi »ta veliki« ponovno obudili to idejo in za nas zaprli svoje meje, potem mi »mali« ostanemo revni kot cerkvene miši. Ostanemo brez znanja, brez surovin, brez kapitala, brez trgov, brez proizvodnje, brez zaposlenosti. Še brez traktorjev ostanemo, s katerimi bi želeli obdelovati naše njive in vrtove ter brez ustrezne literature, kako njive obdelovati učinkoviteje! Postanemo lačni!

Pri samozadostnosti gre za nadaljevanko kombinacije med 16. in 18. stoletjem zatohle ideje merkantilizma, kjer so države strogo omejevale uvoz dobrin, s čimer so ohranjale pozitivno trgovinsko bilanco, in fiziokratizma iz 18. stoletja, ko so ljudje verjeli, da se celotna njihova sreča in bogastvo nahajata v naravi, na njivah in vrtovih z lopato in motiko v rokah. Dobro, zemlja je bila edina proizvodna stvar fiziokratov, ki so se, v nasprotju z današnjimi zagovorniki lopate in motike, pogovarjali tudi o produktivnosti zemlje. Še posebej merkantilizem v zgodovinskih knjigah ni zapisano kot obdobje napredka, to pa je tudi eden od osrednjih razlogov za to, da je bil opuščen. Merkantilizem je bila zelo uničujoča igra, ki so se jo med seboj šli veliki. Svet je postal srečnejši in bogatejši, ko je zmagal razum, ki je merkantilizem brcnil tja, kjer mu je mesto; na smetišče zgodovine.

A pri ideji samooskrbe se pojavljajo še vprašanja, ki se tičejo ekonomike, standarda ljudi in mrtve izgube, ki pri tem nastaja. In sicer, zakaj bi posameznike prisiljevali, da se ukvarjajo s kmetijstvom, če je kilogram krompirja v trgovini ceneje kot tisti iz lastne njive. Predvsem skromne ekonomije obsega so tista omejitev, zaradi česar je temu tako.

V kolikor bi ljudi silili v panoge, kjer se zaradi nižje konkurenčnosti in produktivnosti izplačujejo nižji dohodki, kar poljedelstvo na skromnih obdelovalnih površinah zagotovo je, jih s tem silimo v revščino. Delamo jih večje reveže, kot bi bilo potrebno, da so. Če bi želeli to preprečiti, bi morali zakonsko dvigniti cene nekonkurenčnih izdelkov. Seveda, delo bi naj ljudem zagotavljalo nek dohodek in če silimo ljudi na vrtove in njive, potem imamo moralno odgovornost, da jim zagotovimo ustrezno visoke cene njihovih izdelkov. Ker bi takšne izdelke bili primorani plačevati vsi, s tem ropamo potrošnike. S tem, ko ropamo potrošnike, imamo še večjo skupino ljudi, ki je strogo na slabšem, kot pa če imamo odprte meje. Obenem pa samih kmetovalcev niti najmanj ne motiviramo, da bi si pri svojem delu vsaj prizadevali za dvig učinkovitosti. Takšno ohranjanje visokih cen bi v družbi povzročilo ogromno škodo.

Kar je pri vsem skupaj nerodno, je, da se ideje samooskrbe in samozadostnosti pojavljajo pri nas malih. Če bi idejo dejansko spravili k življenju, bi se s tem sami samovoljno odrekli standardu, ki bi ga lahko živeli. Zaprte meje in samozadostnost je bilo tisto, kar nas je v Jugoslaviji delalo takšne siromake. Če že, se to gredo veliki, ki si samooskrbo vsaj tehnično lahko privoščijo. No, so se šli. Saj ne, da na določenih mestih ne bi imeli želje po tem, pa vendar se zavedajo cene takšnega početja. Zato praviloma dlje kot do potencialne želje niti ne pridejo. Majhne države so vedno odvisne od »dobrodušnosti« velikih. Nam podobni malčki se praviloma bojijo, ko se o samozadostnosti začno pogovarjati veliki, ne pa da bi celo sami začenjali za njih usodno debato!

Zatorej, nehajmo govoriti o samozadostnosti in samooskrbi, da nas slučajno ne sliši kdo od »velikih« trgovinskih partnerjev, ki bi bil dovolj pogumen, za nas poguben, da to butasto idejo spravi k življenju in nas enostavno prečrta!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Noro butasta ideja o samooskrbi in samozadostnosti

  1. RB pravi:

    En bolj bustastih člankov. Poglejmo čisto enostaven primer. Ali je ceneje vzdrževati enormen Bruseljski aparat (tu štejem tudi vse kvazi strokovnjake ki potujejo redno tja , vse prevajalce in ljudi ki obdelujejo gradivo doma) ali vzdrževati carinsko službo? Carinikov smo odpuistili samo 5% od nasega vstopa v EU. Poleg tega nimamo nikakrsne kontrole nad lastno valuto. Recimo z devalvacijo tolarja bi se sicer znizal standard vendar bi se povecala konkurencnost in s tem bi se posledicno ustvarjala nova delovna mesta. Denar bi zacel prihajat v drzavo in problemi bi bili precej lazje resljivi. Govoriti kako smo majhne drzave odvisne od dobrohotnosti velikih pa meji na služabništvo. Majhna je tudi Švica pa ne razmišlja tako. Da veliki lahko diktirajo ali bomo privatizirali vodne vire enostavno ni več sprejemljivo in seveda zato takšni članki zato ne bi smeli imeti mesta v slovenji.
    Delujem ze 20 let v zunanji trgovini in tocno vem kaj to pomeni in kaksne sporazume je treba skleniti z nasimi sosedami. EU kot politicna in monetrana skupnost, takšna kot je, ne predstavlja vec za Slovenijo izboljsanja situacije ampak samo poslabšanje.

  2. AndrejM pravi:

    Morda je krompir s kakšne kontaminirane njive na Kitajskem cenejši, ampak ne verjamem, da je bolj zdrav in okusen od domačega. Tudi sicer je najbolj zdravo tisto, kar raste v bližini in je logistočna veriga preskrbe potem čim krajša. Včasih je dobro pogledati izza svojih neoliberalnih okopov in prebrati kakšno knjigo o hrani, njenih lastnosth, vitaminih…
    O drugem pa samo tole. če je tole vse, kar lahko ponudi slovenska ekonomska znanost, smo pa res na poti proti Cipru.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s