Minilo je 10 let od napada na Irak

10 let je minilo, odkar je 20. marca 2003 primarno ameriška vojska začela z vojaškimi operacijami proti režimu Sadama Huseina. Po evidenci ameriške vojske je vojaški spopad terjal življenja 4409 ameriških vojakov, število smrtnih žrtev vojakov ostalih držav je precej nižje. Na iraški strani se število smrtnih žrtev vojaških enot in prebivalstva zgolj ocenjuje na nekje 150.000. Če k temu dodamo še vse ranjene, postane hitro jasno, da je poseg z vidika človeških življenj zahteval svojo ceno, in ta ni bila majhna.

Precej visok je bil tudi finančni vidik vojne. Tudi tukaj obstajajo zgolj ocene, ki v vsakem primeru presegajo tisoč milijardno vrednost. Kongresni odbor za proračun to vrednost ocenjuje na 2 tisoč milijard, nekatere ocene stroškov gredo še preko tega. Razlike v stroških nastajajo, ker ocene vključujejo tudi odložene stroške, ki bodo nastali v prihodnje, kjer gre predvsem za stroške rehabilitacije poškodovanih in izplačevanja odškodnin žrtvam. Teh pa več kot oceniti ne gre. Če k temu prištejemo še celotne stroške, ki so jih bile deležne ostale države, se tudi tukaj hitro izkristalizira, da niti stroškovna cena vojne ni bila nizka.

Pri rezultatih posega je najbolj očitno dejstvo padec samega režima. A prvo navdušenje po padcu kipa Sadama Huseina, ki je simboliziral moč in oblast enopartijskega režima stranke Baas, se je hitro poleglo. Stranka Baas je bila na oblasti vse od leta 1968 in ustoličenja generala Ahmana Hassana al-Bakra. Dejansko je prevzem oblasti stranke Baas pomenil konec nizu državnih prevratov, ki so svoj zalet dobili s prevratom 14. julija 1958 in z zamenjavo hašimitske monarhije pod pokroviteljstvom Britancev.

Kaj pa Irak danes? Na političnem področju je najbolj očitna neposredna posledica ukinitve prejšnjega režima parlamentarne volitve, bolj kot ne po vzoru demokratičnih ureditev Zahoda. Parlamentarne volitve so bile izvedene v marcu 2010, ki pa po pričakovanju niso potekale brez zapletov. Mesto premiera, ki ima večino oblasti, trenutno zaseda Nouri al-Maliki, Jalal Talabani zaseda mesto predsednika.

Koliko gre novo politično ureditev šteti kot pridobitev posega, je stvar diskusije. V vsakem primeru ostaja država politično gledano zelo nestabilna, prisotnega je tudi precej medverskega nasilja. Korupcija ostaja rak rana države. Prisotnost korupcije je nezaželeno, saj povečuje stroške poslovanja, s favoriziranjem posameznih podjetij oziroma posameznikov pa tudi vpliva na razporeditev resursov, recimo finančnih sredstev, za korist prejemnikov in na škodo vseh ostalih. Korupcija vpliva tudi na razpoloženje med ljudmi v okolju. tako da to ostaja področje, s katerim bodo morali opraviti. Močna vpetost države v gospodarstvo (državni prihodki in izdatki v BDPju presegajo 70%) boju proti korupciji ni v pomoč in jo prej podpihuje. A če ne bodo uredili sodstva, potem spodbudnih rezultatov ni za pričakovati.

Kar se tiče gospodarstva, so podatki bolj spodbudni. Izboljšanje varnostnih razmer v državi prispeva h gospodarski rasti in vsaj nekoliko niža investicijsko negotovost. Ocene Mednarodnega denarnega sklada kažejo, da naj bi leta 2012 raven BDPja dosegla 130 milijard dolarjev oziroma nekaj pod 4000 dolarjev na prebivalca. Glede na delež države v gospodarstvu je standard v veliki meri odvisen od odločitev oblasti. Za rast nenaftnega sektorja bodo potrebna vlaganja tudi v človeški kapital in ostale institucije.

Kljub temu ostaja gospodarska rast močna in bi naj po ocenah IMFa lani dosegla 10.17%, letos bi naj dosegla skoraj 15%. Le-to je zaenkrat vse preveč navezano na nafto, ki je v državi ne manjka. Tako je tudi gibanje BDPja bolj odvisno od gibanja svetovnih cen nafte in načrpanih količin kot od česa drugega. Investicije v izboljšanje naftne infrastrukture bodo zaželene. Izvoz države je skoraj v celoti sestavljen iz nafte, glavni izvozni partnerji pa Indija, ZDA, Kitajska in Južna Koreja. Od 60 milijard dolarjev uvoza proizvodov, se največ potroši za izdelke iz Turčije (25.3%), Sirije (18.3%) in Kitajske (11.7%). Raven brezposelnosti se ocenjuje na 16% delovne sile. Številka je primerljiva s 15.5%, kar je uradna številka za Iran. Koliko gre v obeh primerih za verodostojnost podatka, je težko reči.

Sedaj, ko je vojne konec, bodo ključni izzivi povezani z zagotavljanjem varnosti in krotenjem korupcije. Na gospodarskem področju leži največji potencial države v razvoju zasebnega sektorja, ki ni vezan na nafto. Država mora znižati svojo prisotnost v gospodarstvu in začeti s procesi deregulacije. Od uspeha reform bo odvisen nadaljnji standard ljudi. Pogoje imajo, koliko jih bodo izkoristili, bo odvisno od njih samih.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Politika, Svet and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s