Ciprska rešitev z vidika bančne teorije

Reševanje bančne sage na Cipru ni pomembno zgolj z vidika samega vprašanja za Ciprčane in vse tiste, ki imajo na otoku odprt »poštni predal«, ki jih zanima, kako do denarja, ampak tudi z vidika same bančne teorije in bančništva nasploh. Naj spomnim, da se odpira vprašanje obdavčitve bančnih vlog, s katerimi bi »poplačali« obveznosti bank do drugih upnikov.

Z vidika bančništva je takšno početje dokaj nenavadno, saj spreminja odnos med dvema različnima in različno tveganima dolžniškima instrumentoma. Poglejmo zakaj in kako.

Poslovanje bank pomeni upravljanje z dolgom. Banke najemajo različne vrste dolga, ki ga plasirajo za različne naložbe. Najpreprostejša oblika dolga so navadne bančne vloge različnih ročnosti. To so vloge, katerih izplačilo jamči država. Na podlagi Zakona o bančništvu so vlagateljem vloge v posamezni banki ali hranilnici s sedežem v RS zajamčene do višine 100.000 EUR. Potem so tukaj še razne oblike medbančnih depozitov, s katerimi bančni sektor sam uravnava likvidnost sistema. Pomembna značilnost tega aspekta je, da gre za nezavarovane depozite. In ravno ta značilnost je v krizi vplivala na to, da je medbančni trg praktično usahnil, kar je predvsem manjše banke spravilo v likvidnsotne težave. Pomemben del bančne pasive pomenijo razni tipi izdanih obveznic in drugih dolžniških vrednostnih papirjev. Na koncu je tukaj še kapital banke.

Različni tipi dolga imajo seveda svoje značilnosti in to tako z vidika tveganja, kot, v povezavi s tem, z vidika cene. En primer. Ker gre za povsem netvegani denar, seveda do zneska 100.000 evrov, je obrestna mera na nam vsem dobro poznane vloge na vpogled praktično nična. Ravno zaradi tveganja delnega nepoplačila bi naj bile obrestne mere na vloge, višje od 100 tisoč evrov nekoliko višje od drugih vlog. Na drugi strani je višji donos na obveznico upravičen ravno z vidika večjega tveganja, da bo do izpolnitve obveznosti dejansko tudi prišlo. Finančne krize na vsake toliko mečejo en mit, ki pravi da so dolgovi posameznih držav default-free, torej brez verjetnosti, da ne bodo poplačani.

Kakorkoli, osnovni princip v bančništvu se nanaša na rangiranje dolžniških instrumentov z vidika tveganja in cene. Kaj se zgodi v primeru bankrota:

Delničarji banke so poplačani za lastniki podrejenega dolga.
Lastniki podrejenega dolga so poplačani za lastniki nadrejenega dolga. Rangiranje poteka glede na raven nadrejenosti in podrejenosti.
Lastniki nadrejenega dolga so poplačani za lastniki nezavarovanih depozitov.
Lastniki zavarovanih depozitov so poplačani najprej.

Takšno rangiranje terjatev seveda ima svojo logiko in, kot rečeno, ravno zaradi tega vpliva na cene posameznih instrumentov. Ob nespremenjenih pogojih je donos na podrejeni dolg praviloma višji od donosa na nadrejeni dolg, ta pa višji od donosa na nezavarovane depozite in tako dalje. Med vsemi instrumenti je kapital banke edina »variabilna« kategorija. Kapital banke je lastniška kategorija, kar pomeni, da lastnikom ni zajamčen nikakršen donos. Izguba banke vedno najeda kapital banke. Ko izguba preseže vrednost kapitala, pride do bankrota, v kolikor se banka ne dokapitalizira, ali kako drugače reši problema slabih naložb – recimo preko slabe banke, ki bankam ničvredne naložbe odkupi po neki vrednosti. In ko pride do bankrota, se uveljavi prej ilustrirana lestvica, skladno s katero se najprej poplačajo varčevalci in na koncu delničarji. No, če zanemarimo minimalne kapitalske zahteve, bankrot pomeni, da je banki kapitala zmanjkalo.

Kaj pa govori ciprski predlog?

Govori preprosto to, da se obdavči vloge na vpogled in druge depozite zato, da bodo banke lahko poplačale druge dolžniške instrumente, ki se nahajajo nižje na lestvici. Namesto, da bi odpisali dolg na obveznice, odpišemo dolg do varčevalcev. S tem bi kršili osnovno pravilo, ki pravi, da je varnost donosa vlog na vpogled pred varnostjo donosa na obveznice; zaradi tega je donos na vloge na vpogled toliko nižji od donosa na obveznice. In to je bistvo: donos je nižji zaradi manjšega tveganja izgube. Medtem ko bi z obdavčenjem depozitov spremenili lestvico in tveganje izgube pri obveznicah postavili pod tveganje izgube depozitov. Skladno s teorijo bi temu mogel slediti bodisi padec obrestnih mer na obveznice, ali pa rast obrestnih mer na vloge na vpogled. Oziroma, kot pravi tudi kmečka pamet, ljudje bi naj svoje prihranke dvignili iz bank in jih spravili v nogavico!

Ampak teorija seveda ne predvideva, da se v bankrotu znajde celoten bančni sistem, kot se je to zgodilo na Cipru. Dejstvo je, da je Ciper pred bankrotom! Seveda je tukaj vprašanje, kako se lotiti ciprskega vprašanja. Na otoku bančništvo presega 800% BDP-ja, kar pomeni, da Ciper sam nikakor ni sposoben rešiti svojih bank. V tako zelo bančnem gospodarstvu je že majhen nihaj lahko povzroči ogromne probleme. Morda je vprašanje še toliko bolj pereče, ker je na otoku ogromno ruskega denarja, medtem ko je Rusija pomembna partnerica Evrope pri zagotavljanju zemeljskega plina in drugih energentov. Zaradi off shore narave ciprskega gospodarstva imajo, na drugi strani, Zahodnjaki mnoge argumente v prid predlagani rešitvi. Glede na vse okoliščine pomeni predlagana rešitev to, da varčevalci, Ciprčani in tujci, ki poslujejo s Ciprom, prevzamejo del bremena za izogib pred bankrotom države, ki bi imel učinke tudi na njih. Morda je to celo ena manj slabih rešitev med vsemi. Če izločimo politiko in politikantstvo, pa pomislek glede na samo teorijo bančništva ostaja!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Finance and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s