Pomembna je dodana vrednost izvoza

Slovenija si lahko gospodarsko opomore le na način, da se odpre tujemu kapitalu. Tako nekako bi bilo moč strniti komentar predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada ob nedavnem obisku pri nas. Na pomen tujega kapitala, natančneje neposrednih tujih investicij, je v tem istem času opozoril še Jože P. Damijan, pri katerem je dovolj pomenljiv že sam naslov njegovega komentarja: “Pomembno je, kaj izvažamo”. Seveda, kakovost oziroma zahtevnost izvoženega je posledica kakovosti oziroma zahtevnosti proizvedenega. Struktura izvoza pač do neke mere slika zahtevnostno strukturo proizvodnega sektorja, saj je absorbcijska sposobnost slovenskega trga premajhna, da bi lahko posrkala ustvarjeno vrednost, pa je izvoz neizbežen.

Naslov Pavličevega komentarja je pomenljiv, ne pa popoln. Recimo, če je visokotehnološki izvoz posledica visokotehnološkega uvoza, potem je lahko dodana vrednost, ki se jo ustvari na tem koncu, bolj pičla. Recimo, uvažati visokotehnološke avtomobile, jih tukaj prebarvati in nato izvažati te prebarvane visokotehnološke avtomobile bi v popolnosti izpolnjevalo Pavličevemu pogoju, saj bi izvažali visokotehnološke avtomobile. A vendar bi bila v takšnem primeru dodana vrednost na sicer uvoženo substanco bolj pičla. Sam bi tako sam naslov Pavličevega komentarja spremenil v “Pomembna je dodana vrednost izvoza”. Torej ne bruto koncept, ampak neto koncept. Zelo nazorna je Pavličeva zgodba okrog ustvarjanja dodane vrednosti za Applov iPhone. Medtem ko se najpomembnejši element dodane vrednosti proizvaja v Applovem centru v ZDA, so ostali deležni precej manjšega deleža. Biti člen globalne oskrbovalne verige, v tem primeru visokotehnološkega Appla, še ne pomeni garancije visokega dohodka. Seciranje dodane vrednosti za iPhone nazorno kaže, da je takšna oskrbovalna veriga sestavljena tako iz razvijanja najzahtevnejših elementov, pa vse do opravljanja čisto standardiziranih opravil.

Na ravni podjetja ali panoge bi dodano vrednost definirali kot razliko med vsemi prihodki podjetja, vključno s spremembo vrednosti zalog, nedokončane proizvodnje, ki jo zmanjšamo za vrednost vmesne potrošnje in morebitnih drugih poslovnih odhodkov. Vmesna potrošnja je vrednost proizvodnega blaga, materiala, storitev. Torej gre za “vrednost”, ki jo h končnemu proizvodu pridoda dotično podjetje.

Glede na to, da se toliko govori o dodani vrednosti, je njeno definicijo smiselno ponoviti. Prispevek posameznega sodelujočega podjetja v okviru procesa izdelave končnega izdelka. Koncept doseganja visoke dodane vrednosti je očitno postal imperativ, morda že neke vrste mantra, glede na to, da se to besedno zvezo v takšni ali drugačni obliki sliši iz vseh koncev in krajev: prihaja tako iz ust predstavnikov gospodarskih in delavskih organizacij, akademske sfere, tudi politikov.

Iz definicije izhaja, da je možno visoko dodano vrednost realizirati pri vsaki zahtevnostni stopnji proizvodnje. Edini pogoj je doseganje stroškovne učinkovitosti. To, da pri nas nekateri posamezniki, ki v poslih z državo in državnimi podjetji za opravljanje povsem standardiziranih del dosegajo visoke donose glede na stroške, je stvar korupcije in nima nič skupnega z delovanjem trga. V proučevanje tega bodo slovenski kriminalisti in ostali organi pregona še morali zagristi.

Konkurenca zbija cene in biti del globalne oskrbovalne verige pomeni biti del konkurenčnega trga vmesnih proizvodov. Padec ekonomskih meja in razmah globalizacije sta to mrežo globalne oskrbovalne verige precej razširila po vsem svetu, pa je pogajalska moč posameznika odvisna od “ekonomske moči” konkurentov v posameznem segmentu. Bitka s Kitajci in državami Vzhodne Evrope se zdi izgubljena, glede na to, da so tudi stroški transporta precej nizki. Preprosto je treba ponuditi nekaj več.

Tuje investicije? Drži se jih ime “pametnega denarja”. Tudi zanje obstaja trg. Poleg tega je pomembna še absorbcijska sposobnost domačega okolja, da se to “tuje” znanje produktivno uporabi za ustvarjanje vrednosti. Verjetno ga ni kandidata, ki bi se lotil razvijanja, recimo, laserske tehnologije v kakšnem pod-razvitem okolju. Tak transfer tehnologije preko uvoza, je pogojena z izobrazbeno ravnjo lokalne delovne sile. Visokoproduktivne investicije gredo v območja, kjer bodo sposobna razviti svoj potencial in ustvarjati to dodano vrednost.

To pa je tisto, kar bi vsi radi imeli, to je visoko dodano vrednost. A vendar, biti zgolj osredotočen na rezultate, pri tem pa vede ali nevede spregledati vso pot, ki je nekoga pripeljala do tega želenega stanja, ni prava pot. Poslovna aktivnost je povezana s stroški in negotovostjo. Investicija zahteva začetna finančna sredstva, njen razvoj zahteva določen čas, denarni tok iz investicije praviloma nastopi šele ob koncu projekta, obstaja tudi možnost, predvsem pri razvoju fundamentalnih inovacij, da projekt ne privede do želenega rezultata, bodisi njegovi stroški skokovito narastejo. Potem je tukaj še ukvarjanje z birokracijo, pa marketinške aktivnosti za pridobivanje tržnega deleža. Vse to vpliva najprej na pričakovano donosnost projekta, kasneje pa tudi na samo njegovo donosnost. Ste pripravljeni?

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s