Lekcije s Cipra

Ciper se spreminja! Po tem, ko se je ta majhna sredozemska državica z vsega milijon in nekaj prebivalcev in BDP-jem dobrih 28.500 dolarjev na prebivalca znašla pred bankrotom, se zdi, da bo prihodnost otoka bistveno drugačna od tega, kar je tam danes. Razlog? V zameno za 10 milijard evrov vreden paket pomoči trojke, se je država zavezala, da bo sama zbrala dodatnih 5,8 milijarde evrov, in to tako, da bo obdavčila depozite! Četudi je samo glasovanje o tem predlogu v ciprskem parlamentu odloženo za jutri, je sprememba na tem področju dejstvo!

Ne pozabimo, da je bil pred to spremembo Ciper ena izmed davčnih oaz, zelo privlačna država, ki so jo mnogi posamezniki iz Zahoda in Rusije ter drugih tranzicijskih držav s pridom uporabljali kot svoj finančni center. Razvoj bančnega sektorja na otoku datira v obdobje konca Sovjetske zveze, ko je otok, ki je bil priljubljen tako za Ruse kot za Zahodnjake, postal vezni člen pri investiranju Zahodnjakov v države nekdanje Sovjetske zveze, Azijo in na Bližnji Vzhod, Rusom pa služil kot zatočišče za kopičenje denarja.

Ciper je ljudem ponujal to, kar so ti od takšne destinacije pričakovali: bančno tajnost in nizke davke! Ti pa so Ciprčanom dajali majčkeni del celotne pogače, a ravno dovolj, da so s tem ustvarjali pogoje za dvig standarda na otoku. Volk sit in koza cela bi lahko rekli. Ne smemo se slepiti. Mnogo tega denarja, ki se je stekal na razne poštne nabiralnike, je bilo povezanega bodisi s tajkunskimi zgodbami, koruptivnimi posli in tudi kriminalom, na kar je že pred časom opozarjal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Mnogo ciprskega denarja je zagotovo povezanega tudi s političnim kriminalom in podkupninami kot posledice pajdaštva med gospodarstveniki in politiki. Seveda nikakor ne bi bilo korektno, če bi dejali, da je ves denar na Cipru kriminalnega izvora; eni so Ciper uporabljali kot ovinek za »optimizacijo« svojih davčnih napovedi. Za namene izogiba plačilu davkov, ne davčnim utajam! Pa vendar je bila tajnost tista, ki je ljudem ponujala mnogo več od samo nizkih davkov. Tajnost je tista, ki daje vse pogoje za to, da postane podpora kriminalnim dejanjem. Veliko vprašanje je, koliko je bil Ciper povezan s kriminalom in koliko zgolj z davčnim izogibanjem! Odgovor na to vprašanje vsekakor utegne vplivati na prihodnost otoka kot davčne oaze. Seveda ne moremo kriviti samih Ciprčanov, če so k njim prihajali tudi ljudje s sumljivim ozadjem.

Ciprski bančni sektor je bil mnogo predimenzioniran, saj je dosegal več kot 830% BDP-ja! Pri tem se je kot ključna za bankrot države pokazala prevelika izpostavljenost do sosednje Grčije. Tri največje ciprske banke so imele za kar 24 milijard evrov grškega dolga, kar je višji znesek od ciprskega BDP-ja. Dejansko je bankrot Grčije in odpisi njihovih dolgov povzročil domino efekt, ki je, med drugim, prizadel tudi Ciper. Samo v letu 2011 je druga največja ciprska banka, Popular, odpisala kar 76% grškega dolga, kar je pri banki povzročilo potrebo po dodatnih 1,97 milijardah. Od leta 2011 naprej se je tudi ciprska brezposelnost zagnala v višave in se iz šestih odstotkov povzpela že skoraj na 15%. Mimogrede, še na sredini 2008 je bila ciprska brezposelnost nižja od štirih odstotkov.

Če sta bila šef ECB-ja, Mario Draghi, in Wolfgang Schäuble še nedolgo nazaj vsak sebi, pa se zdi, da je predlog obdavčitve sprejemljiv za obe strani. Predvsem bi rekel, da gre pri tem za zmago Nemcev, ki jim ciprski ekonomski model in komunist Demetris Christophias na čelu države, ki ga je 28. februarja letos nadomestil desničar Nicos Anastasiades, gresta zelo v nos. Draghi pa je dobil zeleno luč za reševanje otoka. Najnovejši plan predvideva uvedbo treh davčnih stopenj za depozite: 3% za depozite v vrednosti do 100.000 evrov, 10% za depozite višje od 100 tisočakov in nižje od 500 tisočakov in 15% davek za depozite nad pol milijona evrov. To pomeni manjši odmik od prvotnega plana, ki je predvideval dve stopnji: 6.75% za zneske do 100 tisoč in bi bil bolj mišljen za domačine, in 9.9% za zneske nad 100 tisoč evri, ki bi praviloma zajel tujce. Povsem očitno je, da želijo Nemci zarezati v »poštne nabiralnike«.

Nič kaj presenetljiv predlog ni to, če vemo, da so Nemci še nedolgo nazaj, ravno zaradi narave ciprskega gospodarskega sistema in komunista na čelu države, kakršnikoli pomoči obubožanemu otoku odločno nasprotovali. Bailout mafijskega denarja, kot so se izražali, je bilo nekaj, česar si preprosto niso želeli.

Ob tem pa ne smemo spregledati dejstva, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo ta država evro-območja morala nekaj spremeniti v svojem ekonomskem modelu. Jeza do Cipra je bila izjemna praktično iz vseh evrskih držav in držav EU. In bankrot države je bil idealen trenutek za kaj takšnega. Kakšno usodo sedaj čaka otok, je težko napovedati.

A če predlagatelji iz Nemčije in drugih držav evra mislijo, da bodo s tem nemški in francoski denar ter denar iz drugih držav privabili nazaj v matične države, od koder se steka na Ciper, se zagotovo motijo vsaj v tistem delu, ki je povezan s kriminalom, prav gotovo pa tudi v tistem delu, ki je povezan z minimizacijo davkov. Seveda ni za pričakovati, da bodo »poštni predali« izginili iz Cipra. Del denarja bo verjetno našel kakšno drugo destinacijo. Teh je tudi v Evropi kar nekaj. Pa vendar je ukrep tudi resno opozorilo tudi drugim podobnim davčnim oazam, kaj se utegne zgoditi, v kolikor bodo potrebovali finančno pomoč.

Za nas je vprašanje, ali lahko iz ciprske zgodbe in zgodbe drugih bankrotiranih držav potegnemo kakšen zaključek. Če primerjamo načine, na katere so se lotili reševanja bankrotiranih držav, vidimo, da so ukrepi odvisni od samega konteksta. Če se je pri Islandiji in Irski, ki nikogar kaj dosti nista motili, vse skupaj naredilo zelo na tiho, pa je bila stvar drugačna v sistemsko neurejeni Grčiji in Španiji. Grška in španska glasnost sta bili v veliki meri povezani s strukturnim neredom v državah, medtem ko sta bila problema na Islandiji in na Irskem bolj kot ne zgolj bančne narave. Cena za prejem pomoči je bila zaveza, da se bosta Grčija in Španija sistemsko uredili. Problem Cipra so bili pogoji, ki so državi dajali značaj davčne oaze in to je tisto, čemur so se mogli Ciprčani ob klicu na pomoč odpovedati. S svojimi strukturnimi težavami je Slovenija mnogo bolj podobna Grkom in Špancem kot Ircem ali Cipru. Skoraj gotovo bo reševanje bančnega sektorja pri nas za seboj potegnilo klic trojke. A kaj sploh lahko damo trojki? V bistvu to, kar bi bilo že zdavnaj treba narediti: zmanjšati javni sektor, prodati državno premoženje, izvesti strukturne reforme in gotovo tudi dvigniti davke. Glede na to, da znesek zahtevane pomoči le del tistega, kar so prejeli dosedanji prejemniki pomoči, utegne pomoč Slovenijo stati »le« strukturnih reform in povečanja ekonomskih svoboščin. Veliko pa je odvisno tudi od tega, v kakšnih odnosih bomo v času nastopa trojke pri nas z Nemci. Nemška podpora vedno prav pride.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU and tagged , , , , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Lekcije s Cipra

  1. Pingback: Pomembnost načina reševanja Slovenije | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s