Špekuliranja več ni, mandatarka Alenka Bratušek je v parlament oddala listo kandidatov za ministre in zgolj po naključju lista v parlamentu ne bo dobila svoje potrditve. Da je ekipa optimalna, kot se je slišalo iz ust mandatarke, ne pove kaj dosti o njeni kompetenci. Kajti, optimalna glede na kaj, na kateri standard? V športnem žargonu lahko pomeni sestavljanje nogometne enajsterice sladke skrbi, če je nabor igralskega kadra, ki ga ima trener na razpolago, kompleten in v vrhunski formi. Ko vanj zarežejo kartoni, poškodbe in še kaj, se lahko vse skupaj obrne tudi v eksperiment, za katerega še trener ne ve, kako se bo obnesel. Glede na okoliščine je lahko še tako slaba postava produkt “optimalnosti”.
Preden se lotimo kandidatov, še eno vprašanje. Kako si razlagati manjko Igorja Lukšiča? Se morebiti ponavlja zgodba odnosa med Janezom Janšo in Gregorjem Virantom, ko je njun očiten spor spravil Viranta iz koalicije, pa se je salomonska rešitev našla v vodenju parlamenta. Elegantna poteza, ki pa seveda ne more in tudi ni mogla zaobiti težavnosti njunega medosebnega odnosa. Se torej zgodba ponavlja?
Takšni ali drugačni razlogi, lista je v vsakem primeru pred nami. Jernej Pikalo na mestu kandidata za izobraževanje nedvomno zaseda nesojeno Lukšičevo mesto. Roka nad izobraževanjem že od nekdaj velja za precej ideološko stvar, pa jo kot po pravilu zasedajo strankarski visokokategorniki. Pravosodje, ki bo zgleda ostalo v domeni dosedanjega ministra Senka Pličaniča, bo moralo pokazati precej več. Afere s stečajnimi upravitelji, zastaranje primerov, malomarno delo ni tisto, kar bi si želeli od tako pomembnega podsistema v družbi. Ravno nasprotno, delujoče pravo pomeni, da ima kriminalno dejanje svojo ceno. Enako velja tudi za notranje zadeve, kjer je zadnje poročilo o delu NPUja bolj njim v posmeh kot kaj drugega.
Resorji za obrambo, kulturo in zamejce so manj pomembni. Predvsem prva dva bolj kot ne nudita možnost za prerazporejanje sredstev iz državnega proračuna k izbranim interesnim skupinam, kaj več pa ne. Odločitev, ali poslati kakšnega vojaka na kakšno krizno območje ali ne, tudi ni strateško pomembna za nas.
V zunanji politiki ostajajo ključna vprašanja povezana z odnosom do Hrvaške in drugih držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Glede na to, da bi kak neuk poznavalec razmer v regiji z lahkoto dobil občutek, da je bila v okviru celotne Jugoslavije Slovenija tista, ki je povzročila največ nevšečnosti in stroškov, bodo morali odgovorni tukaj pošteno pljuniti v roke. V nasprotnem primeru bo prišel v plačilo račun, ki ne bo nizek. Primera “izbrisanih” in Ljubljanske banke zgleda še nista dovolj poučna.
Resor dela, ki je namenjen Anji Kopač Mrak, bo pod velikim vplivom gibanja brezposelnosti. Slabo stanje in obeti na trgu dela že nekaj časa delajo vse več ljudi odvisnih od socialnih programov tega resorja. Programov, katerih obseg je in bo ostal v veliki meri odvisen od finančne zmožnosti države po njihovem financiranju. Sredstva iz EU skladov so lahko kot dodatek. Glavna stvar na resorju ostaja učinkovitost dela njihovih zaposlenih, ki bi morali skrbeti za promptno zagotavljanje socialnih pravic. Morebiti bi bilo koristno pogledati na razširjenost korupcije pri privilegiranem podeljevanju mest iz programov, kot so javna dela. Okoriščanje na plečih najrevnejših je treba zatreti že v kali.
Podobno velja za zdravstveni resor. Interes po okoriščanju na račun davkoplačevalcev je velik, finančna zmožnost zdravstvene blagajne pa je odvisna od stanja v gospodarstvu. Nenavadno je, da je izmed vseh podsistemov zdravstva edino javni del tisti, ki je v minusu. Privatizacija dobičkov in socializacija izgub. Glede na manjko tržne komponente v panogi, bo treba narediti mednarodno primerjavo uspešnosti poslovanja. Izgube v bolnišnicah so namreč lahko plod njihovega slabega/potratnega delovanja ali pa dejansko posledica prenizkega financiranja. Finančni vzvod pomeni enega izmed pritiskov na zagotavljanje učinkovitosti, podleganje težnjam po še več denarja za vsako ceno, pa vse kaj drugega. Obvladovanje vpliva interesnih skupin tako ostaja glavni izziv in ukrepi morajo iti v to smer. Kot financer na ministrstvu ne morejo mimo tega.
Osebno me seveda najbolj zanimajo kandidati, ki so predvideni, da zasedejo mesta, povezana z gospodarstvom. Retorika kandidata za gospodarskega ministra, Stanka Stepišnika, s poudarjanjem pojmov, kot so pomen znanosti in izobraževanja, dodane vrednosti, inovativnosti, gospodarska rast za razvoj države, je dobra. Konkurirati zgolj s pridnimi rokami bi bilo v času odprtih meja samomorilsko. Koliko iz njegovih besed izhaja prepričanje, da gospodarske rasti in napredka plansko ni možno urejati, bo pokazal čas. Podeljevanje subvencij in ostalih finančnih sredstev, kar je v bistvu glavna stvar na ministrstvu, ustvarja prostor za korupcijo in neučinkovitost. Imeti ločeno ministrstvo za infrastrukturo je nesmiselno in bolj kot ne kaže na interes političnih strank po obvladovanju posameznih gospodarskih področij.
Veseli, da se je po vseh kolobocijah na mestu finančnega ministra našel kandidat, ki se zdi vsaj s strokovnega področja primeren. Spoznati se na strokovno terminologijo je nujno za kredibilnost v odnosu na ostale mednarodne partnerje, tako politične kot tiste iz finančnih institucij. Zadolževanje na tujih trgih ostaja realnost. Ob manjku zasebnega interesa bo treba prepričati vodilne pri ECB, tudi delo s trojko zahteva finančno pismenega človeka. Pri prebiranju prispevkov Uroša Čuferja me še posebej veseli sklep njegovega so-avtorskega dela, da je “njihovo delo identificiralo potrebo po politikah, ki pospešujejo neposredne tuje investicije. Pospešitev finančne liberalizacije lahko pomaga pri dosegi tega cilja.” Koliko verjame v lasten sklep, bo pokazal čas.
Ko bo lista kandidatov potrjena, jim privoščim veliko uspeha pri delu. Slabe gospodarske številke so tukaj, znižanje ratinga NLBju s strani Moody’sa je zadnja v nizu, tudi obeti ostajajo nenajboljši. Besede o koncu strašenja, kar mandatarka rada poudari, več ne bodo dovolj, sedaj bo treba kaj tudi pokazati.
Steinbacher media 