Kako pognati gospodarsko kolesje?

Dobro je, da se vsakokrat znova pogovarjamo o gospodarski rasti in razpravljamo o vprašanju, kaj storiti, da bomo jutri boljši. To je pomembno, da ustvarjanje kot najpomembnejša družbena aktivnost dobi svoje ustrezno mesto v družbi.

Slabo pri tem je to, da se o tem vse preveč na glas pogovarjajo politiki. Slabo je tudi to, da nam v času odprtih meja še kar naprej prodajajo mantro o gradbeništvu kot o »izven-krizni« panogi, pa četudi panoga danes ne izpolni niti najosnovnejšega cilja vernikov v gradbeništvo, tj. kratkoročne zaposlitve! Če je v času Johna Maynarda Keynesa (1883-1946) na Otoku vsaj temu cilju bilo zadoščeno, pa so odprte meje, ki jih simbolizirajo štiri svoboščine in razvit ter poceni transport tiste okoliščine, ki izpolnitev tega parcialnega cilja resno omejujejo.

Poglejmo, kako je bilo pri nas. Podatki so iz Zavoda za zaposlovanje. V letu 2008, ko je bila gospodarska aktivnost na vrhuncu in je bilo gradbeništvo na vrhuncu, so bila izdana kar 85302 delovna dovoljenja, od tega pa kar 45829 v gradbeništvu! V tem času je gradbeništvo zaposlovalo nekje 88 tisoč ljudi. Vidimo, torej, da je bilo več kot polovica gradbenih delavcev »uvoženih«. V letu 2008 je bilo v gradbeništvu kar polovica delovnih mest razpisana za delavce, ki imajo zaključeno le osnovno šolo ali manj. In v veliki večini so ta mesta zapolnili posamezniki, ki so k nam prišli iz držav nekdanje Jugoslavije. Že leta 2009, ko so se začeli kazati prvi znaki krize, se je število delovnih dovoljenj znižalo na 58750, v gradbeništvu pa na 29554. Trend se je nadaljeval v 2010 (40688 / 12623), 2011 (27010 / 4849) in 2012 (20519 / 3287). Seveda, to so bila leta propadanja naših gradbincev. Izjemna aktivnost v gradbeništvu je, kako ironično, uničila še tisto nekaj zdravih gradbenih jeder. No, pri slednjem seveda ne moremo mimo menedžerskih prevzemov in korupcije, četudi je slednja vedno prisotna.

Če povzamem, razcvet gospodarstva in gradbeništva je vplival na uvoz delovne sile izredno slabe izobrazbene strukture iz Balkana, ob tem pa je dvignil plače v sektorju. Skratka, graditi nekaj, česar ne potrebuješ ali pa je donosnost tako mizerna, ne gre, saj je cena za to enostavno previsoka, učinki pa manj kot pičli. Gospodarskega kolesja gradbeništvo očitno ni pognalo! Če bi oživili to idejo, kot lahko slišimo iz strani mandatarke in njenega ekonomskega sveta, bi se izjemno zadolževali za prazen nič!

Kaj sledi? Majhna podjetja? Zdi se obetavno. Pa vendar. Vse staviti na majhna tehnološka podjetja tudi ne gre. In to predvsem zato, ker so le-ta, enostavno, premajhna, da bi uspela angažirati mase brezposelnih ljudi. Visoko-tehnološko podjetje, ki zaposluje 3 do 5 ljudi pač ni tisto, kar bi odpravilo problem brezposelnosti. Seveda pa bi bilo iluzorno pričakovati, da bomo imeli pa kar 1000 takšnih podjetij.

Pa še pri tem se pogosto skriva »haklc«. Podjetje Bisol, recimo, je proizvajalec fotovoltaičnih modulov, kar ga po naravi dela uvršča med visokotehnološka podjetja. A struktura zaposlenih tega ne odraža. 45% zaposlenih ima namreč izobrazbo četrte stopnje ali nižje in še nadaljnjih 32% odstotkov zaposlenih izobrazbo pete stopnje. Če izvzamemo upravo podjetja, vidimo, da je zaposlitvena struktura podjetja vse prej kot takšna, da bi podjetje označili kot visokotehnološko!

Bisol

Pri iskanju odgovorov, kakšen je »zdrav« gospodarski proces, priporočam branje knjige Good Capitalism, Bad Capitalism, avtorjev Baumola, Litana in Schramma. Predvsem bi bilo dobro branje za vse tiste, ki se lotevajo izgradnje gospodarskega okvirja. Četudi se sam na določenih točkah ne strinjam povsem z avtorji, je knjiga, gledano v celoti, zelo priporočljivo branje.

Baumol in druščina predvsem stavijo na mešanico velikih podjetij, ki so kapitalsko močna in si lahko privoščijo vložke v tehnološki razvoj, in majhnimi garažnimi podjetji nadebudnih podjetnikov. Zelo zmotno je prepričanje, da je tehnološki napredek le posledica majhnih inovatorjev.

Za Slovenijo je pomembno še nekaj. Kot majhna država je Slovenija lahko uspešna le preko izvoza in izvozno naravnanih podjetij! To zahteva mednarodno konkurenčnost podjetij. Pa naj se sliši še tako klišejsko. Potrebne so konceptualne ideje in stroškovno učinkovita izvedba! In to je resna okoliščina in velika črna pika pri nas! Razni preprodajalci nepremičnin in podobni mešetarji ne ustvarjajo kakšne posebne vrednosti, še manj pa, da bi zaposlovali ljudi. Oni so tisti, ki ustvarjeno vrednost izkoriščajo. Na višku gospodarske aktivnosti cene nepremičnin vedno narastejo, prav tako število nepremičninskih mešetarjev, kar cene še toliko bolj in hitreje požene v nebo. To je tudi del razlogov za bančno krizo.

In kje tukaj najti državo? Njena naloga je predvsem ta, da ustvarja in krepi pogoje, ki so za podjetja motivacijske narave. S tem v zvezi pogosto radi rečemo, da je treba krepiti dejavnike ekonomske svobode. Na tak način prispeva k temu, da gospodarski proces teče nemoteno naprej. Ustvarja se v podjetjih!

Mnogo tistega, kar bi bilo potrebno storiti, pogrešamo v besedah novonastajoče vladne ekipe. Vse preveč pa je v njih prisotne že zdavnaj prežete doktrine državnega trošenja za nesmiselne gradbene projekte. Pri nas očitno še vedno nismo dojeli te osnovne lekcije! Pa niti tiste druge, da ni nujno, da je treba nekaj početi! Še posebej ne za vsako ceno. Najpomembnejše pravilo kateregakoli dejanja, pa tudi vodenja ekonomske politike, je, ne delati škode!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Kako pognati gospodarsko kolesje?

  1. Pingback: Ekonomska ignoranca | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s