Ko bi le postali konkurenčni

Če izvzamemo minimalno 1 odstotno realno rast v prvem kvartalu 2012, se slovensko gospodarstvo krči že od zadnjega kvartala 2011. Recesiji še kar ni videti konca. In to po tem, ko smo si po koncu prvega vala gospodarske kontrakcije med leti 2008 in 2010 nadejali, da bodo takrat navzgor obrnjene krivulje rasti pomenile konec težkih časov. Malce preuranjeno in v duhu starega rekla, da ena lastovka še ne prinese pomladi.

Da je nujno dvigniti raven konkurenčnosti, je moč slišati od predstavnikov gospodarske zbornice, torej institucije, ki zastopa interese podjetij, ekonomistov, predstavnikov oblasti, sindikatov sicer manj, pa vendar. Visoka raven konkurenčnosti kot tisti sveti gral, ki bo pomenil nove in dobre zaposlitve, s tem pa tudi standard in novo priložnost za ljudi. O tem zelo verjetno obstaja visoko soglasje med najrazličnejšimi ljudmi. Precej manjše pa glede vprašanja, kako to doseči.

V splošnem velja, da bo okolje veljalo za bolj “konkurenčno” v primeru, ko bodo stroški proizvodnje (plača zaposlenih je le eden izmed dejavnikov) nizki glede na potencialno raven produktivnosti. Zato sta lahko hkrati konkurenčni tako Kitajska kot tudi Švica, kljub precejšnjim razlikam med njima. V bistvu deluje mehanizem primerjave koristi s stroški tudi na ravni posamezne države, zato pa imamo revnejše in bolj propulzivne predele države. In kot po pravilu se denar steka v območja, ki so s tega ekonomsko bolj zanimiva oziroma konkurenčna.

Konkurenca in tekmovanje na stroških dela pomeni bitko navzdol. Med državami se bije huda konkurenca za delovna mesta, ki bolj kot ne zahtevajo le pridne roke. Že samo na ravni Evropske unije, kjer velja prost pretok kapitala, se zdi glede na trenutni standard tekma z novo pridruženimi članicami Srednje in Jugovzhodne Evrope za bolj kot ne izgubljena. Ne glede na ekonomsko politiko države. Sam še zmeraj trdim, da ga ni ukrepa, ki bo Slovenijo naredil stroškovno konkurenčno z ostalimi državami Srednje Evrope, da se o Romuniji, Bolgariji in Hrvaški sploh ne pogovarjamo.

Ko je govora o gospodarski rasti, se politiki radi postavljajo v prve vrste. Postavljajo se na mesto tistih, katerih delovanje je najpomembnejše za gospodarsko uspešnost okolja. Napaka! In naši tukaj niso nobena izjema. Država lahko s svojo politiko vpliva na makroekonomske variable, ki gradijo neke vrste splošno infrastrukturo. Raven inflacije, zadolženosti, urejenost in delovanje institucij, kot je pravosodje, imajo dolgoročen vpliv in so predvsem pomembne v luči njihove stabilnosti in predvidljivosti. Na primer, nenehno spreminjanje pravil ali davkov otežuje načrtovanje, spreminjanje davkov vpliva tudi na donosnost investicij.

Pri nas se v zadnjem času veliko pozornosti namenja izobraževanju. Napredek in gospodarska rast sta praviloma povezana z novitetami, za kar se pa zdi izobraževanje in znanje kot nujni predpogoj. Na eni strani se slišijo pozivi za več sredstev, z dvomljivimi diplomami predvsem politikov se hočeš nočeš odpira tudi vprašanje o samem izvajanju študijskih programov. Diploma kot papir brez znanja povzroča škodo in zgolj povečuje nepopolnost informacij. Diploma bi naj namreč služila kot signal oziroma kot neke vrste filter, ki bi naj diferenciral sicer heterogene posameznike. A očitno so v podjetjih, ki v končni instanci povprašujejo po teh kadrih, s ponudbo zadovoljni.

Mikroekonomski dejavniki delujejo na ravni posameznih ekonomskih subjektov. Vstopni in izstopni stroški v panogo bodo imeli pomemben vpliv na sam razvoj panoge. Visoki vstopni stroški omejujejo razvoj konkurence in v kolikor takšna panoga ni predmet mednarodne konkurence, bodo takšna podjetja kot po pravilu degenerativne celice razvoja. V takšnem primeru je “rešitev” mednarodna konkurenca. Še posebej v primeru zakonskih določenih monopolov, pa tudi lokalnih monopolov, česa drugega kot visokih cen njihovih storitev niti ne gre za pričakovati. Potem so tukaj še dejavniki na ravni samih podjetij, kot je recimo sistem upravljanja s podjetjem in odnos do zaposlenih. Je le-ta nastavljen stimulativno ali v razdelitev “skupnoskledarske” malhe?

Enačenje konkurenčnosti zgolj z visoko ravnjo produktivnosti je nepopolno, ker v celoti prezira strošek te produktivnosti, tak statičen pogled pa se tudi ne dotakne potenciala okolja. Prav tako je nepopolno tudi enačenje konkurenčnosti zgolj z nizkimi stroški dela. Ta vidik je možno slišati iz ust gospodarstvenikov, namreč, da je treba znižati stroške, da bomo ohranili konkurenčnost. namesto tega je smiselno konkurenčnost enačiti z ustvarjanjem pogojev za ustvarjanje. Na kratek rok je seveda cena dela oziroma stroškovni vidik tisti, ki lahko v tem bilateralnem odnosu stroškov in koristi naredi razliko. A vendar je to dirka na kratke proge, boj pa neizprosen. Delati je treba na celostni sliki, potem nam bo tudi bolj jasno, zakaj se nam zdi, da nam južni narodi “odžirajo” delovna mesta, medtem ko imamo na severni meji državo z enim najvišjih standardov, ki pa ima eno najnižjih stopenj brezposelnosti. Vprašanje, zakaj jim pa mi ne odžiramo delovnih mest, naj bo zgolj retorično.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s