V ciprskih bankah denarja ni!

Draghi in Berlin znova v konfliktu. Prvi mož Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi in nemški finančni minister Wolfgang Schäuble sta ponovno vsak k sebi. Tokrat zaradi Cipra in njegovih bančnih problemov.

Schäuble je Ciper označil kot »sistemsko nepomembno državo,« medtem ko je Draghi prepričan, da bi bankrot otoške države v evro-območje lahko prinesel preveč negativnih novic, ki bi v teh turbulentnih časih kaj kmalu spodkopale vse tisto, kar je evro že prestal, s tem pa tudi ogrozile stabilnost evra. Po nekaterih informacijah bi naj bil na otoku z dobrega milijon prebivalcev, ki je drugod še najbolj poznan po lepih plažah in denarju sumljivega izvora, paket potrebne pomoči težak kar 17 milijard evrov. To je skoraj toliko, kot znaša ciprski letni BDP!

V letu 2011 je ciprski proračunski primanjkljaj dosegel 6,3 odstotka in nadaljeval negativni trend iz 2009 leta. Navkljub »samo« 71 odstotnemu javnemu dolgu pa je bančna luknja ocenjena na 100% BDP-ja. Od leta 2011 naprej se je tudi ciprska brezposelnost zagnala v višave in se iz šestih odstotkov povzpela že skoraj na 15%. Mimogrede, še na sredini 2008 je bila ciprska brezposelnost nižja od štirih odstotkov. Ni čudno, da so bonitetne agencije državo že zdavnaj postavile v skupino »junk« visokotveganih držav in da se država sama ne more postaviti na noge!

Zanimiva je struktura ciprskega gospodarstva. Več kot 80 odstotkov strukture ciprskega BDP-ja pomenijo storitve in velik del tega odpade na finančne posle. Delež bančne aktive v državi bistveno presega ogromnih 800% BDP-ja! Razvoj bančnega sektorja na otoku datira v obdobje konca Sovjetske zveze, ko je otok, ki je bil priljubljen tako za Ruse kot za Zahodnjake, postal vezni člen pri investiranju Zahodnjakov v države nekdanje Sovjetske zveze, Azijo in na Bližnji Vzhod, Rusom pa služil kot zatočišče za kopičenje denarja. In ravno tukaj leži kamen spotike. 17 milijard za reševanje ciprskega bančnega sistema, ki ga vse glasneje povezujejo s podzemljem, kriminalnim delovanjem in pranjem denarja. Predvsem z ruskimi oligarhi, čeprav bi se naj na otok stekal tudi koruptivni denar grških politikov in drugih visokokategornikov, pa tudi nekaterih Slovencev.

Tokrat se zdi, da sta Nemčija in ECB v navzkrižnem ognju predvsem zaradi tega, ker prvi gledajo na problem v luči narave organiziranosti ciprskega gospodarskega in finančnega sistema, medtem ko Draghija zanima izključno evro. Zdi se, da je bailout »mafijskega« denarja nekaj, česar si Nemci pač ne želijo. A guverner ciprske centralne banke je odvrnil, da se na otoku nahaja več nemških »nabiralnikov« kot ruskih.

Sam bi dejal, da med njimi obstaja pomembna razlika. Če podjetni Nemci iščejo poti, kako zaobiti visokim nemškim davkom – torej v luči optimizacije davčnega plačila, pa mnogi drugi Ciper v veliki meri izrabljajo za grabljenje denarja na račun koruptivnega in tudi kriminalnega delovanja.

Nekoliko hudomušno bi dejali, da na Cipru denarja očitno ni! Lahek denar hitro pride in še hitreje odide. Sama kriza je na eni strani zmanjšala prevzemne aktivnosti mnogih oligarhov, od katerih so se napajale ciprske banke, s čimer se je zmanjšalo pritekanje denarja na otok, na drugi strani pa je kriza povečala potrebe po likvidnosti, kar je prispevalo k pospešenemu odtekanju denarja iz Cipra. En del pa lahko pripišemo tudi odpisom ciprskih bank na račun bankrota sosednje Grčije.

Kakorkoli, glede na zgodovino je pričakovati, da se bo tudi nemški NE povsem ohladil, medtem ko bo na otoku verjetno prišlo do manjših sprememb v smeri večje preglednosti delovanja njihovih bank. Seveda nikakor ni za pričakovati, da na Cipru »poštnih predalov« ne bo več. In, česar tudi ni za spregledati, ko bo odstopil njihov komunistični predsednik Dimitris Christofias. Vsekakor bo na Cipru še zanimivo.