Ni vse slabo, kar je tuje

Ni vse slabo, kar je tuje. Če se samo osredotočim na zgodovinski vpliv toliko osovraženih Avstrijcev na življenje na Sončni strani Alp. Na primer, začetki železnice pri nas so bili posledica bivanja pod avstrijsko roko in tranzitne lege ozemlja, ki je povezovalo Trst z Dunajem. Odsek med avstrijskim Gradcem in Celjem je bil odprt 2. junija 1846, dan pa se še danes obeležuje kot spomin na prihod prvega vlaka na slovensko ozemlje.

Avstrijska oblast je bila zaslužna tudi za razmah osnovnega šolstva pri nas. Z reformo iz leta 1774 je Marija Terezija uzakonila obvezno šolstvo za vse. Izvirno za potrebe države, da bi neuke množice lažje opravljale dolžnosti do države, a splošna izobrazba je imela tudi širše posledice na razvoj. Pismenost pač predstavlja temelj vsakršnega napredka, ki presega delo na zemlji. Zakon je obenem pomenil podržavljenje šolstva, ki je tako postalo talec državne birokracije. Dota, ki slovensko šolstvo spremlja še danes.

Omenjena sta le dva izmed pozitivnih primerov praks tuje oblasti pri nas, ki bi naj bila dovolj nazorna in poznana za ugotovitev, da so se pri nas stvari pač dogajale preprosto zato, ker smo bili zraven. Implementacija pozitivnih eksternalij bivanja v skupnosti s takrat naprednejšo entiteto. Seveda pomeni biti skupaj tudi deljenje negativnih oziroma slabih praks. Apriorno hvalisanje vsega, kar je tuje, bi bilo, kakopak, navijaško in napačno.

Tujci in gospodarstvo. Če kaj, potem bi se naj bilo po tej krizi izkristaliziralo, da domače lastništvo ni garant za dobro poslovanje podjetij. Slabe poslovne odločitve so v kombinaciji z zaostrenimi pogoji na trgu na kolena spravile še do pred časom eminentna slovenska podjetja. Poslovni rezultati kažejo, da bi znal tudi Mercator zaplavati v precej burne vode.

Gospodarski napredek je povezan s tehnološkimi in tehničnimi izpopolnitvami proizvodnje in če tega ni, to uvozi. Uvoz akademskega znanja se dogaja preko uporabe tujih učbenikov. Živeti in ustvarjati na ramenih velikanov, bi lahko rekli. Eni celo opisujejo stopnjo gospodarske razvitosti v odvisnosti od stanja tehnologije glede na raven v najrazvitejših državah. In tuje lastništvo se je izkazalo za enega izmed temeljnih kanalov prenosa te (tuje) tehnologije v domače okolje, ki je toliko pomembna za razvoj v okolju. To še posebej velja za velike multinacionalke.

Ali bo šlo v konkretnih primerih za visoko tehnološke investicije, ki so povezane z visoko plačanimi službami, ali pa bodo investicije usmerjene v proizvodnjo bolj standardiziranih proizvodov s temu primernimi dohodki, je ob vseh ostalih dejavnikih, kot je davčna ali delovno-pravna zakonodaja, odvisno od tehnološke usposobljenosti lokalnega prebivalstva. Govorimo o tako imenovani absorbcijski sposobnosti lokalnega znanja, da z uporabo tehnologije ustvarja vrednost. In pa seveda od konkurence, ki lahko te iste pogoje ponudi po nižji ceni.

Tak vidik je tudi v ozadju vsake velike zgodbe o gospodarskem uspehu, še posebej v primeru majhnih držav, in temeljna podmena tako imenovanega koncepta konvergence. To je gospodarskega približevanja manj razvitih držav tistim bolj razvitim. Pri nas bi lahko spoznanje, da imajo tudi “domači” lastniki svoje osebne interese, morda spremenilo odnos do tujcev, pri katerih bi lahko precej lažje potrdili tezo, da ima negativen predznak, kot pa obratno.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s