Dost’ teatra, sicer se nam slabo piše!

V času, ko mineva leto dni od nastopa vlade Janeza Janše, se še kar naprej ubadamo z vprašanjem, kako stabilizirati javne finance. Da bo razumljivo vsem, pogovarjamo se o tem, kako stabilizirati finance države. Po podatkih Eurostata, evropskega statističnega urada, je v letu 2009 ta znašal 6 odstotkov BDP-ja, v letu 2010 5,7 odstotka in v letu 2011 6,4 odstotka BDP-ja. Da se ne bomo pogovarjali zgolj o odstotkih, ki včasih povedo bistveno manj in si to pretvorimo v nam bolj razumljiv jezik, to znaša dobri 2 milijardi in 300 milijonov evrov primanjkljaja! Ali dobrega tisočaka na prebivalca, vključno s tistim, ki se je pravkar rodil.

Če smo do leta 2010 še bili pod povprečnim primanjkljajem, ki sta ga dosegli skupini držav EU-27 (6,9 / 6,5) in države evro-območja (6,3 / 6,2), pa se pri nas ta trend primanjkljajev nadaljuje, oziroma se celo stopnjuje, medtem ko se je v obeh prej omenjenih skupinah držav znižal pod 4,5 odstotka BDP-ja. Velik del tega gre na račun nižje gospodarske rasti pri nas, oziroma našega večjega upada.

Izdatki slovenskega proračuna so iz leta 2008 na leto 2009 narasli iz 44,3 odstotka BDP na kar 49,1 odstotka in se v letu 2010 dvignili na 50,3 odstotka in v letu 2011 dosegli 50,7 odstotka BDP. Medtem so se prihodki dvignili iz 42,2 odstotka iz leta 2008 na »samo« 43,1 odstotka v letu 2009 in 44,3 odstotka v 2011.

V kolikor bi v letu 2011 želeli doseči povprečni proračunski primanjkljaj držav evro-območja, ki je znašal 4,1 odstotka, bi ob nespremenjenih prihodkih morala biti državna poraba nižja za 832 milijonov evrov, v kolikor pa bi želeli doseči Maastrichtski kriterij 3 odstotkov, pa za milijardo in 230 milijonov evrov! V obeh primerih se pogovarjamo o nespremenjenih drugih pogojih, kar je zelo restriktivna predpostavka.

Tudi letos nas čaka proračunski primanjkljaj. Kakšen bo, bomo še videli. Še letos so pred nami odpisi bančnih terjatev in, v kolikor bomo trmasto vztrajali na državnem lastništvu bank, tudi nove dokapitalizacije. Ob negativni gospodarski rasti lahko pričakujemo več negativnih novic iz poslovnega sveta kot pozitivnih. V letu 2014 nas gotovo čaka poplačilo 1,8 milijarde težke državne obveznice. Tudi 2015 in 2016 bosta v tem pogledu zelo težki leti. Tukaj so tudi obresti na obveznice. Ne pozabimo, da smo se v zadnjem letu v dolarjih zadolžili po visokih 5,5 odstotka in da je pred nami še velik del odpisa slabih bančnih terjatev! Vse glasneje se govori o večmilijardnem znesku!

V kolikor želimo doseči minimalni kriterij 3 odstotkov, kaj šele priti do izravnanega proračuna brez primanjkljaja, se moramo zavedati, da tega brez krčenja proračunskih izdatkov ne moremo doseči. Masa plač pa je tista, ki je v tem primeru najprej na udaru. Tudi v podjetjih. Ne samo, da je to najhitreje izvedljivo, povzroča tudi najmanj negativnih učinkov. Še posebej, v kolikor pride do znižanja višine plač, ki ne privede do nove brezposelnosti. To je točka, kjer se enostavno moramo strinjati! In to je odgovornost javnih uslužbencev do svojih kolegov na eni strani in državljanov, ki jih plačujejo, na drugi.

Za izravnavo proračuna bo vsekakor potreben tudi dvig davkov. To je tisto, česar ljudje ne slišijo radi. Še posebej neradi, ko nanese na dvig davka na dodano vrednost. A povišanje tega davka za odstotno točko (ali dve) bi pomenilo dosti manjši upad koristnosti ljudi, kot pa neposredno znižanje standarda ali celo bankrot države. Dvig davkov je nujno zlo slabega gospodarjenja z državnimi financami v preteklosti, ko smo se zadolževali za prazen nič, ob tem pa se najtežjih problemov sploh nismo kaj prida lotili! A ni kaj, treba se bo zavedati, da delovanje države ni aktivnost, ki bi prinašala prihodke, ampak je država inštitucija, ki je povezana s stroški. Treba pa se bo tudi zavedati, da tudi dolg države ni nekaj, kar bi lahko kopičili v nedogled, da pomeni le navidezno bogastvo, predvsem pa, da pomeni obveznost! Na izbiro imamo dve slabi izbiri, a še vedno je ena med njimi manj slaba od druge.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Dost’ teatra, sicer se nam slabo piše!

  1. Smacky pravi:

    Ni problem v plačah javnih uslužbencev (JU), problem je v odlivih iz proračuna iz drugih naslovov, ki so nepotrebni in katerih ne želijo zmanjšati zaradi ohranjanja enakega nivoja elit. JU so samo grešni kozel in pesek v oči. Poleg tega se je JU že večkrat znižala plača oz. se ni povečevala v času debelih krav, kot se je v gospodarstvu. Takrat so bile realno plače veliko nižje, pa ni nihče zahteval višje plače za JU.
    Potrebno je porezat druge odlive ter znižat plače funkcionarjem!

    • Smacky pravi:

      Razni politilčarji in ekonomisti in kao “poznavalci” trenutnih razmer ste zaplankani v svoje okvirje in zaradi dreves ne vidite gozda! Z nižanjem standarda ne bo novih prilivov v proračun in tudi gospodarstvo ne bo na ta način raslo! Vsak osnovnošolec to ve! Zbuditese in pokukajte kdaj ven iz vaših filozofskih in teoretskih okvirjev! Pol šele nam bo vsem bolš, ko boste razni ekonomisti, filozofi in politiki nehali teoretizirat in boste poslušali tudi kakšne ljudi, ki še znajo razmišljat s kurjo logiko (ki je vi več nimate).

  2. Smacky pravi:

    In še ena stvar! Najbolj smešno je, da tisti, ki ste zafurali državo in poglobili krizo, zdaj pametujete, kako jo je treba rešit. Kot bi neplavalec učil neplavalca plavat.
    Politiki, ekonomisti in pravniki ste krivi za krizo! Ne navadni ljudje, katerim zdaj pametujete, da njihovo delo kar naenkrat ni več vredno nič.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s