Tekma visokošolskih zavodov za izobraževalne milijone

Saj res, koliko računalničarjev pa potrebujemo? In ja, kolikšen osip vpisanih študentov je predviden, da bi se prišlo do te želene številke diplomantov? Je kdo omenil še imigracijske in emigracijske tokove in intelektualni potencial vpisanega kadra? Debata s tem pa tudi bitka za razpis na visokošolske zavode se nadaljuje.

Celotno področje visokega šolstva je pri nas precej administrativno urejeno. Začnimo pri najpomembnejšem delu: financiranju. Financiranje visokošolskih programov bi lahko v najbolj grobem razdelili v dve skupini: redni študij, za katerega se sredstva namenjajo iz državnega proračuna, in izredni študij, ki je samoplačniški. Delno sofinanciranje izrednega študija s strani državnega proračuna, kot je to v primeru podiplomskih programov, pomeni nek hibrid.

Interes in potreba po lobiranju, kot ga je moč videti tudi danes, se precej nazorno kaže, če primerjamo zakonska določila glede financiranja med leti 2004 in 2010. Letna sredstva, ki jih je dobil posamezen visokošolski zavod, so bila natančno določena s sistemom enačb. Če se ustavimo zgolj pri gibanju faktorja, ki bi ga lahko poimenovali “faktor pomena” posameznega programa, postane stvar bolj jasna. Tako sta še leta 2004 imela matematika in statistika ponder 3.5, ki pa se je do leta 2010 znižal na faktor 3.0, kar pomeni znižanje za več kot 14%. Umetnost je po teh istih tablicah zmeraj delala družbo medicini v najvišjem razredu, s faktorjem 4.5. Sistem, na las podoben Virantovi plačilni tablici tarifnih razredov za javni sektor, kjer je eden izmed parcialnih ciljev priboriti so čim višji tarifni razred. Skratka proces enega samega lobiranja, ki je zaradi postopnega zniževanja vnaprej zagotovljenih sredstev iz leta v leto pridobival na pomenu. Tako je razen AGRFT-ja, ki je imel vsa ta leta zagotovljen delež osnovnih letnih sredstev v višini 90% vrednosti preteklega leta, pri ostalih ta delež padal vse do 60% v letu 2010.

Zavedanje, da pomenijo študenti vir za denar, je pomenilo dvoje: bodisi vplivanje na dvig vpisa študentov (razpis za prosta mesta je primarni vir) ali povišanje sredstev na študenta (recimo preko faktorja pomena). Argumentacija o pomenu tega in onega programa, ki smo je deležni že kar nekaj časa iz vseh vetrov, pomeni aktivnosti za dosego prvega cilja. Osvoji si občinstvo in dobil boš svobodo.

Financiranje visokošolskih zavodov je z letom 2011 določeno z novo uredbo. Sicer je področje urejeno z Zakonom o visokem šolstvu, ki je na tem mestu manj pomemben, saj bolj kot ne določa le formalne pogoje, potrebne za ustanovitev takšnega zavoda. A vendar, vlaganje posameznih delov njegove vsebine v presojo Ustavnemu sodišču kaže, da je interes velik.

Bitko za sredstva, ki poteka, bi lahko razdelili v dve skupini. Najprej je tu odnos etabliranih javnih zavodov, kot so vse tri univerze, do zasebnih in novih zavodov; potem je tukaj še bitka v okviru posameznih študijskih programov, kot je, recimo, tekmovanje med družboslovci in naravoslovci za vpisna mesta. Dosedanji mirni spanec na ravni univerz je zmotil pojav novih visokošolskih zavodov, saj to pomeni, da se isti kolač sredstev deli na več entitet. Seveda to ne pomeni, da prej ni bilo prisotnih tenzij na ravni posameznih članic univerze. Bile so. To, kar sedaj poteka v javnosti, je poskus poveličevanja pomena posameznega programa in upravičevanja za dodelitev ustreznih sredstev. Retorika torej.

Da kupec storitve, v tem primeru minister, določa pogoje, je povsem običajna praksa v vsakršnem bilateralnem odnosu. Seveda je pa ponudba (visokošolski zavodi), med katero lahko izbira, tista, ki vsakemu kupcu predstavlja omejitev. V tej poplavi programov bi bilo smiselno, da posamezni študijski zavodi razpišejo število študijskih mest po svojih merilih in kapacitetah, študentje pa se potem prosto odločijo o tem, kaj bodo študirali in pri komu bodo študirali. S tem bi odpadla potreba po birokratskem določanju študijskih mest. Glede na trenutno organiziranost financiranja šolstva bi bilo smiselno razmisliti tudi o neke vrste “vavčerskem” sistemu, torej velikosti sredstev, ki bi jih država namenila za posameznega študenta. V kolikor bi  bil tak “vavčer” prenosljiv tudi izven meja Slovenije, bi lahko študirajoči mladini ponudili možnost dejanske izbire. Potem bi argument o vprašljivi kakovosti programov novonastalih zavodov verjetno odpadel, verjetno bi ga precej hitro zamenjal kak drug.

V vsakem primeru pa se jasno kaže odvisnost nekega sektorja, v tem primeru izobraževanja, od enega prevladujočega vira financiranja. Sprememba preferenc financerja (ali pojav novih igralcev) lahko deluje precej stresno. V poslovnem svetu velja, da je lahko že 10 odstotni delež prihodkov podjetja, ki je vezana na posameznega igralca, precej pomemben in potencialno nevaren, zaradi česar se priporoča njegovo skrbno spremljanje. Varno zavetje državnega proračuna dela izvajanje tržnih aktivnosti za prejemnika odvečne, a že majhna sprememba v preferencah odločevalca, v tem primeru ministra, lahko za kapitana na tej ladjici pomeni vihar na vidiku.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija, Znanost in izobraževanje and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s