Umrl je James Buchanan

Ko je davnega 1962. leta James Buchanan s kolegom Gordonom Tullockom napisal knjigo The Calculus of Consent, verjetno še ni vedel, da bo 1986. leta nagrajen z Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade: za njegov prispevek pri vključitvi pogodbenih in ustavnopravnih načel v področje ekonomskega in političnega odločanja.

Bila je to ena prvih knjig, ki je sistematično govorila o politiki v družbi iz ekonomskega zornega kota, kar je kasneje postalo poznano kot teorija javne izbire, ali public choice theory.

Zahvaljujoč Buchananovem delu smo lažje razumeli motive političnega delovanja. Kot je v mnogih delih ugotavljal Buchanan, delovanje le-teh mnogo krat preseže zgolj njihovo politično funkcijo, ki bi naj delovala v dobro ljudi. Njegov osrednji argument je, da je praktično nemogoče izključiti egoizem in oportunizem ljudi, ko ti enkrat zasedejo politične funkcije. Pokvarjenost, ali zgolj oportuna narava ljudi, kot je ugotavljal, z nastopom političnih funkcij ne usahne. V mnogih primerih celo dobi nov zagon; še posebej v pravno neurejenih okoljih. Ob tem, kot še poudari, politični proces brez političnega kupčkanja, po domače medstrankarskega podkupovanja, ki gre na škodo državnih proračunov in ljudi ter, seveda, za koristi posameznih politikov, praktično ne obstaja. In to je tisto, o čemer tako pogosto beremo v medijih, ko se na naslovnicah pojavljajo razni strankarski veljaki in drugi birokratski uradniki. Mit o dobrosrčnih politikih je tako vse prej kot resničen, toliko bolj vsakdanji pa ta o političnih iskalcih rent oziroma, političnih podjetnikih.

Izmed njegovega opusa velja izpostaviti tudi prizadevanja za uveljavitev tako imenovanega načela soglasja, ko je govora o poseganju države (in politike) v ekonomske in družbene aktivnosti ljudi. Gre za ideal, ki ga je v praksi nemogoče doseči, a ga je treba imeti pred očmi, ko se pogovarjamo o tem, kje postaviti mejo med zasebno iniciativo ljudi in njihovo pokornostjo državi. Za Buchanana povsem nezaslišano je, da bi manjšina vsiljevala pravila delovanja v okolju, kakor tudi, da bi neka kvazi večina vsiljevala svoje pogoje drugim. S tem v zvezi se je Buchanan zavzemal za super-večinsko pravilo, ki bi zagotavljalo, da bi ukrepi države imeli kar se da največjo mero podpore ljudi, s tem pa tudi legitimnosti.

Kot razumnik, ki se je zavedal, da je popolna svoboda zgolj iluzija, seveda ni bil nasprotnik države. Zavedal se je, da je država nujen pogoj za obstoj. Vsekakor pa tudi ni bil toliko naiven, da bi v državi videl vsemogočno in povsod prisotno persono. S tem, ko se je zavzemal za uvedbo super-večinskega pravila, se je na nek način zavzemal za državo, ki si prizadeva biti najmanj nepravična do ljudi. Delovanje države namreč nikoli ne more biti absolutno pravično do vseh, zato legitimna država zajema le tista področja, ki v največji meri zajame interese vseh ostalih, zaradi česar bi ji velika večina ljudi tudi podelila svojo legitimnost. In legitimnost super-večine je tista, ki je za Buchanana pomembna. Seveda pa takšna minimalistična država tudi egoističnim politikom ne daje mnogo priložnosti za osebno okoriščanje.

Buchanan je med drugim ugotavljal, da so za nemoteno delovanje v družbi pomembna jasno določena in nespreminjajoča se fundamentalna pravila. Postavljena pravila so pomembna za nemoteno poslovno planiranje in vedenje ljudi. Za ljudi je namreč pomembno, da vedo, česar ne smejo početi, v kolikor ne želijo biti kaznovani, za podjetja pa je konstantnost pomembna, v kolikor želijo v ekonomskem svetu, ki je že sam po sebi dovolj negotov, kolikor toliko uspešno planirati.

Morda nekoliko manj poznan je njegov prispevek z naslovom Afraid to be Free, v katerem razpravlja o razlogih, zaradi katerih socialistične ideje ne bodo nikoli izumrle, ampak se bodo celo okrepile. Svoboda je tista, ki od ljudi zahteva odgovornost, česar pa ljudje, še posebej tisti, ki so izkusili »roko« socialistične države, ne želijo in ji želijo ubežati. In tukaj nastopi država, ki zasede mesto staršev.

James Buchanan je umrl v sredo, 9. januarja, v 94. letu starosti. Za seboj je pustil izjemen opus del, ki govori predvsem o vlogi države v družbi in urejenosti ekonomsko-družbenega sistema, ki bi pomenil osnovo za izgradnjo uspešne družbe. S tem, ko si je prizadeval za omejeno moč politike, bi lahko Buchanana označili kot ljudem prijaznega ekonomista.

Poznavanje Buchananovega dela je že dolgo časa del obveznega repertoarja na vseh pomembnih ekonomskih fakultetah. Je tudi del splošne razgledanosti iz pomembnega področja ekonomske-politike in vloge politike v družbi. Morda ne bi bilo slabo, če bi kakšno njegovo knjigo odprl tudi kakšen politik, v kolikor je ni kot študent.

Advertisements
This entry was posted in Razno, Svet and tagged , . Bookmark the permalink.

One Response to Umrl je James Buchanan

  1. Pingback: Očitki poročila KPK so zarezali v politični prostor | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s