Dela prosti dnevi in gospodarska učinkovitost

Po več kot pol stoletja, natančneje od leta 1955, z letošnjim letom 2. januar ni več dela prost dan. Da je temu tako, gre zahvala Zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Kot je navedeno v obrazložitvi, bi naj bil glavni razlog za njegovo ukinitev prispevek k višji produktivnosti oziroma višjemu bruto domačemu proizvodu, ter dejstvo, da v tudi v večini preostalih evropskih držav 2. januar ni dela prost dan.

Ukinitev 2. januarja kot dela prostega dneva pojasnjevati s tem, da tega nimajo skoraj nikjer v Evropi, je sicer neka informacija, četudi je sam zase argument na sila trhlih temeljih. Res je, zelo redko ga najdemo, a ima ga, recimo, kar 14 od 26-ih švicarskih kantonov, vključno s Zürichom in Zugom. Razen 1. avgusta, ki obeležuje dan državnosti Švice in je dela prost dan po vsej državi, so vsi preostali dela prosti dnevi stvar presoje posameznih kantonov.

Kaj pa drugi argument, ki predvideva višjo gospodarsko aktivnost? Četudi z današnjim dnem prihaja dodatni delovni dan, pa reči, da bo ukinitev dela prostih dni prispevala k višji gospodarski aktivnosti, tudi ne gre kar tako. Lahko se zgodi, da bo prispevek takšne ukinitve celo negativen. Poglejmo, kako.

Učinek ukinitve dela prostega dneva na produktivnost bi bil zagotovo pozitiven, v kolikor bi celotno gospodarstvo delalo na svoji zgornji meji proizvodnih kapacitet. V tem primeru bi vsak dodatni delovni dan ali delovna ura prispeval k višjemu proizvodu in večji ustvarjeni vrednosti. V tem primeru bi bila administrativna ukinitev dela prostega dneva poteza v smeri višjega proizvoda; višjih plač zaposlenih in dobičkov podjetij. Glede na to, da posamezen dan predstavlja 0,27 odstotka celotnega leta, bi bil tudi agregatni letni učinek na gospodarstvo vsekakor signifikanten.

V kolikor temu ni tako in proizvodne kapacitete niso povsem zapolnjene, se lahko posamezni dela prosti dnevi nadoknadijo z večjo delovno vnemo ob siceršnjih delovnih dnevih, pri čemer ni nikakršnega negativnega učinka dela prostega dneva na ustvarjeno vrednost, ceteris paribus. V tem primeru tudi posamezni dela prosti dnevi nimajo nikakršnega učinka na ustvarjeno vrednost. Seveda, v kolikor takšnih dela prostih dni ni preveč.

Pozitivna plat ukinitve dela prostih dni so tudi dodatki za delovni dan. Po ocenah Sektorja za plače v javnem sektorju na Ministrstvu za pravosodje in javno upravo naj bi ukinitev 2. januarja kot dela prostega dneva navrgla neto prihranek v javnem sektorju v znesku približno 300 tisoč evrov, saj nekateri zaposleni ne bodo prejeli dodatka za praznično delo, kot lahko preberemo na MMC-jevem portalu. Tukaj gre predvsem za nižanje stroškov poslovanja in ustvarjanje prihrankov na ta račun.

Na drugi strani pa imajo tudi dela prosti dnevi tudi svojo pozitivno plat. Vzemimo si primer časa novega leta. Z ukinitvijo 2. januarja kot dela prostega dneva so domači gostje zagotovo skrajšali svoja počitnikovanja, s tem pa hotelirje, gostince in druge turistične delavce »prikrajšali« za kak evro, ki bi ga sicer potrošili. Seveda, v kolikor ljudje počitnikujejo doma in ne v tujini. Dopustovanje v tujini domačim ponudnikom, razen agencijam, ki dopustovanja organizirajo, ne prinaša ničesar. Vsaj na prvo se zdi, da bo turizem utrpel majhno škodo na račun manjšega povpraševanja domačih gostov. Tudi sicer je turizem glavni dobičkar dela prostih dni.

Torej, če se želimo vprašati, kakšen bo učinek dela prostih dni na gospodarsko uspešnost, je treba upoštevati vse plati. Dela prosti dnevi v vsakem primeru privedejo do prerazdelitve dohodka, praviloma iz proizvodnih v storitvene sektorje.

Vsekakor so prazniki del kulturno-zgodovinskega konteksta neke države. S tem ni nič narobe. A določitev dela prostih dni je mnogo več kot le kulturno-zgodovinski kontekst ali ekonomska kalkulacija, čeprav tudi ta nikakor ni tako preprosta, kot se morda zdi. Pomeni namreč poseganje v presojo ljudi in podjetij glede narave dela, kar privede do ekonomskih posledic. Na drugi strani je določitev dela prostih dni še toliko bolj bizarna stvar v primerih, ko se ljudje sploh ne identificirajo z nekim praznikom ali pa ga sploh ne poznajo.

Zato sam vsakršno ukinitev dela prostih dni toplo pozdravljam, četudi apriori ne zaradi argumentov o višji produktivnosti, ki je v tem primeru dokaj nejasna. Pozdravljam jo iz načelnih razlogov, ki moč ekonomskega planiranja prestavi iz države na tiste, ki se jih stvar neposredno tiče; to so podjetja in zaposlene.

V tem oziru velja vsekakor razmisliti o ameriškem načinu, ki državne praznike sicer pozna, pri čemer pa vsak praznik nikakor ne pomeni tudi vsesplošnega dela prostega dne. Podobno ureditev imajo tudi v Švici, kjer je zgolj 1. avgust, dan državnosti, državni praznik in dela prost dan za vse, medtem ko je določitev drugih »prazničnih« dela prostih dni v pristojnosti posameznih kantonov.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Trg dela and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s