Kaj se skriva pod mariborsko hobotnico?

Protesti, ki potekajo v zvezi z mariborskim županom v odstopu, Francem Kanglerjem, na vsake toliko ponudijo nekaj novega in duhovitega; tokrat recimo slogan: »Specimo hobotnico!«

A začnimo razpravo z vprašanjem o virih dohodka. Ste se kdaj vprašali, s čim se ukvarja nekdo, ki se mimo vas pelje v novem mercedesu ali pa nekdo, ki se vam smehlja iz daljne Azije ali Oceanije, ali si, recimo, gradi novo hišo?

V normalnem gospodarstvu si ljudje denar prislužijo z ugajanjem kupcem, pa najsi bo to ugajanje za pridobitev delovnega mesta ali pa ugajanje za prodajo jutranje žemljice. Besedo ugajanje sem uporabil namenoma, ker vsebuje vse tisto, kar nekoga privede do tega, da je posamezniku pripravljen dati denar za žemljico ali delovno mesto. Ugajanje nikakor ne pomeni goljufanja ali zavajanja. Lahko tudi, a izguba službe je dokaj hitra in učinkovita kazen za takšno početje. Pomeni ponuditi kupcu ustrezno kakovosten izdelek po ustrezno visoki ceni. Gre za iskanje ustrezne rešitve za rešitev problema, ki ga ponuja vprašanje, bodisi lakote ali pa potrebe po kadrih v podjetjih, in sposobnostih, da kupec in bodoči zaposleni to storitev tudi ustrezno dobro opravita. Seveda, pri nakupu žemljice je stvar jasna, saj kupec svojo sposobnost izkaže z denarjem in stvar je zaključena. Nekoliko drugače je pri zaposlovanju, kjer kakovosti kandidata niso tako jasne. Sploh ne na začetku.

Pri slednjem je vprašanje, kaj delovno mesto kot takšno od kandidata zahteva, kaj je kandidat sposoben ponuditi in kaj so sposobni ponuditi tudi drugi potencialni kandidati. Tukaj gre za množico posameznikov, ki kandidirajo za posamezno delovno mesto, ne zgolj eden.

Ko si enkrat odgovorimo (vsaj) na ta vprašanja, se lahko lotimo tudi same hobotnice. Zame je bolj kot festival »peke hobotnice« pomembno vprašanje hobotnice same in njene strukture. Pa jo poglejmo!

Če začnem na ironičnem delu, je opazno, da se je velik del seskov zaril v Pogrebno podjetje Maribor. Tudi sicer je opazno, da med »zaželenimi« prevladujejo javna podjetja iz visokodonosnih panog lokalnega značaja. Po domače, to so podjetja z zagotovljenim poslom, ki v veliki meri poslujejo z drugimi javnimi podjetji.

Iz strukture hobotnice se vidi, da so strankarska, sorodstvena in prijateljska pripadnost pomembni elementi zaposlovanja na pomembne funkcije v mariborskem gospodarstvu. Seveda hobotnica nikakor ni dokončna in bi jo z lahkoto lahko širili naprej na družinske »podjetnike« omenjenih oseb. Pa vendar. To ne preseneča. Še posebej ne v okolju skromne gospodarske aktivnosti, kjer delovnih mest ni ravno v izobilju.

V okoljih z močno vpetostjo države v družbi so za položaj posameznika lahko pomembna njegova politična prepričanja. Ker je položaj posameznika v tem primeru odvisen od moči posamezne politične struje, je zanj pomembno biti del tiste struje, ki je na oblasti, medtem ko se pripadnost drugi politični opciji lahko izkaže za nepremostljivo oviro. A zgleda, so to v Mariboru dokaj »uspešno« rešili. Ko postane strankarstvo kriterij, potem so ljudje toliko bolj zainteresirani za vstop v stranke.

Seveda, ne samo v Mariboru. V klientelistični Sloveniji bi lahko prav za vsako mesto narisali takšno strankarsko, sorodstveno in prijateljsko hobotnico! Eno veliko pa še na ravni države. Tudi napovedane regije bodo dodale novo raven korupcije, klientelizma in seskov.

Ob tem protestu mi je v oči padla še ena sila zaprta klika, ki se tokrat zelo neestetsko celo postavlja v ospredje. To je akademska klika. Njihovo pojavljanje na podobnih shodih in »protestiranje« proti klientelizmu je dokaj nelogično, glede na to, da že hiter pregled po akademskem kadru daje slutiti, da je tudi njihovo delovanje povsem enako koruptivno, zaposlovanje pa »familijarno« in klientelistično, kot so mnogi navedeni očitki.

A treba je biti korekten. Vsakogar, ki je zaposlen na kakšnem državnem uradu ali v javnem podjetju ali je svetovalec in podobno, seveda ni mogoče stigmatizirati preko hobotnice. Otrokom in sorodnikom politikov in drugih uslužbencev, ki opravljajo javno službo, seveda ne sme biti prepovedano opravljanje javne funkcije. Četudi gre za delo v pisarni starša. A to mora biti posledica izbornega postopka in samega izbora, ne pa apriorni izbor.

Torej, ni problem v hobotnicah kot takšnih. To so pač družbena omrežja in skupine posameznikov, ki so med seboj interesno povezana. Vsakdo med nami je član kakšnega omrežja – skupine ljudi. Problem je skupni imenovalec hobotnic. Problem je, ko je ta stična točka strankarska, sorodstvena in prijateljska pripadnost, znanje ljudi pa postane povsem nerelevantno, kot posledica pa na odgovorne funkcije postavlja nekompetentne posameznike, ki podjetjem in organizacijam povzročajo škodo. Gre torej za gradnjo družbene vloge posameznika glede na njegove neekonomske kazalce.

Seveda pa družba, ki je zgrajena na takšnih hobotnicah, ne more privesti do uspešne in napredne družbe, saj piramida vzpenjanja ne temelji na znanju, pač pa na nemerljivih kriterijih. Z ekonomsko merljivimi pa lahko ti sovpadajo le po golem naključju.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s