Prispevek in uporabnost prispevka Alberta Hirschmana

Pred dnevi je ekonomsko srenjo zapustil ekonomist Albert O. Hirschman. Čeprav je opus Hirscmanovih del obsežen, se bom v komentarju osredotočil na dva koncepta, ki sta precej relevantna tudi za današnji čas. Prva stvar je knjiga “Exit, Voice, and Loyalty”, ki je izšla že davnega leta 1970 in v kateri razvija Hirschman vedenje posameznikov v luči zaznane spremembe v kakovosti česarkoli, recimo nezadovoljstvo s kakovostjo postrežbe v trgovini. Kot nakazuje že sam naslov knjige, ima kupec na voljo možnost unovčitve svoje “exit” strategije, kar bi v tem konkretnem primeru pomenilo, da bi preprosto nehal zahajati v dotično trgovino brez vsakršnega pojasnila, ali bi se pa poslužil svoje “voice” strategije. To bi lahko naredil na način, da bi na opozoril na svoje nezadovoljstvo s storitvijo, v trgovino samo bi pa še zmeraj zahajal. Seveda so tukaj še lojalni, na čigar trgovinske navade kakovost storitve ne bi imela tako močnega vpliva, da bi se poslužili katere izmed prejšnjih dveh strategij.

Koncept “exit – voice – loyalty” ima svojo uporabnost tudi v drugih okoliščinah. Recimo, dogodke v Mariboru bi lahko razložili v njegovem duhu. Mariborska poulična rajanja so primer “voice” strategije, kjer ljudje na ulicah javno izražajo svoje nestrinjanje z mestno, eni tudi državno oblastjo. V kolikor bi se iz “tako nemogočega” okolja izselili, bi to bil primer uporabe strategije “exit”. No, verjetno ni treba posebej poudarjati, da je v tem primeru tudi kar precej “lojalnežev”.

Predvsem v poslovnem svetu je dobro, v kolikor nezadovoljni ljudje izražajo svoje nestrinjanje na način glasu (voice) in ne izstopa (exit). Lojalne stranke so zaželene, ampak s tem ponudnik ne dobi nobene informacije o tem, kaj dela takšne stranke zadovoljne. V luči izboljšanja same storitve je slišati mnenje uporabnikov privilegij, ki lahko pomeni podlago za morebitno izboljšanje same storitve. Će upoštevamo, da posamezniki nimajo ravno visoke preference do izpostavljanja, potem lahko tudi nekaj negativnih mnenj signal, da s ponudbo samo nekaj ni najboljše. Človek, ki uporabi “voice”, se lahko v naslednjem koraku še zmeraj posluži strategije “exit”.

Druga stvar, ki jo je smiselno izupstaviti, je Hirschmanov koncept “učinka tunela”, s katerim je analiziral potek ruske tranzicije. O učinku tunela sem obsežneje že pisal v letu 2008 v komentarju na besede takratnega predsednika, Danila Türka, ki je dejal, da je “slovenska tranzicija med vsemi primerljivimi primeri v svetu najbolj družbeno odgovorna”, s čimer se, seveda, nisem strinjal. Zakaj gre?

Recimo, da se peljemo po avtocesti od Ljubljane do Maribora in v trojanskem predoru naletimo na popoln zastoj prometa. Niti ni pomembno, ali je temu botroval požar v tunelu, prometna nesreča ali karkoli drugega. Pomembno je le to, da avtomobili na obeh voznih pasovih stojijo, voznikom pa ni natančno poznan razlog zastoja. No, in čez čas se začne skupina vozil na desnem voznem pasu počasi premikati naprej. To daje vsem voznikom na levem voznem pasu slutiti, da se zastoj počasi bliža koncu. Zgleda, da se bo promet tudi na njihovem voznem pasu vsak čas normaliziral. Vidimo, da izboljšanje (normaliziranje) položaja ene skupine izboljša razpoloženje tudi vsem članom druge skupine, čeprav se njihov položaj ni še nič kaj spremenil. Kakor koli gledamo, vsi njihovi avtomobili še vedno stojijo na mestu kot pribiti. Toda, kaj se bo zgodilo, če se pričakovanja teh voznikov izkažejo za lažno upanje in bodo lahko nemoteno s potjo nadaljevala le tista na desni strani vozišča? V tem primeru se bodo vsi vozniki na tem voznem pasu čutili diskriminirane in začeli bodo dvomiti v poštenost pravil igre.

Kaj nas torej uči omenjena zgodba o tunelu na področju ekonomije? Uspeh posameznika ali neke skupine ljudi lahko zbuja pri ostalih članih skupnosti občutek, da okolje, v katerem živijo, vsem njenim članom ponuja pogoje, v katerih bodo lahko uresničili svoje cilje. To je pomembno spoznanje, saj so uspešni posamezniki nujni pogoj za zagotavljanje gospodarske rasti, s tem pa tudi napredka celotne družbe. Toda, vprašajmo se, zakaj se je v Sloveniji uveljavila druga plat zgodbe o tunelu? Zakaj rodi izboljšanje položaja nekaterih, podobno kot v primeru tunela, pri ostalih članih skupnosti občutek nepoštenja oziroma diskriminacije? Izris mariborske “hobotnice”, ki so se je lotili pri Večeru, in ki bi jo šlo še precej bolj razvejati, kaže, da je takšen odziv upravičen, čeprav se v mnogo primerih tudi zlorablja kot izgovor za lastno neaktivnost.

Skratka, čeprav profesorja Hirschmana ni več med živimi, ostajajo njegovi nauki in dognanja precej prisotni med nami.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Razno, Slovenija, Svet and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s