Slabe lekcije iz Beograda, dobre lekcije iz Nemčije

Že povsem pregovorno velja, da je izmenjava dobra stvar, ki privede do napredka. Na znanstveno-raziskovalni ravni to pomeni izmenjavo znanja in novih metod dela, ki pomeni osnovo za širjenje znanja in se praviloma nadaljuje v rojstvu novih idej. Najprej pa gre, seveda, za potrditev dobrega dela posameznika.

Čast in privilegij sem imel, da sem lahko na povabilo nekdanjega dekana ekonomske fakultete Univerze v Kielu in vodje Inštituta za svetovno ekonomijo, Thomasa Luxa, na inštitutu lahko izvedel predavanja njihovim doktorskim študentom. Gre za eno najstarejših univerz v Evropi, ki je bila ustanovljena davnega 1665. leta in sodi med vodilne ekonomske inštitucije v Evropi in na svetu. Med leti 1927 in 1930 je na taistem inštitutu deloval tudi kasnejši Nobelovec, Vasilij Leontief, s čimer se na inštitutu zelo radi pohvalijo.

Pa vendar, obisk v Kielu je postregel z dvojem.

Ena prvih stvari, ki sem jih videl na inštitutu, so bili portreti Nobelovih nagrajencev za ekonomijo in drugih eminentnih ekonomistov, ki so sami vedi dodali kakršnokoli vrednost. Sprehod po stopnišču eminentne zgradbe inštituta radovednemu obiskovalcu kar spontano vzpodbudi razmišljanja o vseh dosežkih teh eminentnih posameznikov. Ob vsem tem dobita bogata zgodovina inštituta in univerze del pojasnila – znanje in dosežki so pri njih poznani in se spoštujejo. Ob tem sem se spomnil na »pozdravno figuro« ljubljanskega Inštituta Jožefa Štefana, ki pri nas velja za eminenten inštitut, ki je Boris Kidrič.

Obisk inštituta pa je navrgel še eno zanimivo anekdoto iz časa nemške združitve, za katero bi lahko rekli, da sovpada s prvo zanimivostjo. Šolski sistem Nemčije je, skladno z njihovim duhom socialne države, javen in financiran s strani države. O minusih takšne ureditve kdaj drugič. Pomembnejša je druga stvar, ki bi jo lahko poimenovali kar tržna lustracija profesorskega kadra.

Združitev Nemčije je, med drugim, zahtevala znanje na vzhodnonemških fakultetah, ki pa ga tamkajšnji »uveljavljeni« profesorji enostavno niso uspeli zagotoviti. Še posebej na družboslovnih fakultetah, kjer je bila socialistična in komunistična kurikula enostavno predaleč od sodobnega študijskega programa. (Podobno kot v mnogih drugih komunističnih državah, je tudi pri njih naravoslovje, ki ni bilo v tolikšni meri podvrženo partijskim interesom, še nekako dohajalo razviti Zahod.) Posledično je bil to čas, ki ga je moj gostitelj v Kielu opisal kot »Bonanza za mlade raziskovalce in profesorje iz Zahodne Nemčije.« Mnoge vzhodnonemške univerze in fakultete so enostavno ostale kar brez celotnih oddelkov in to praznino je bilo treba zapolniti.

Bonanza ni bila toliko posledica obilnega kadra na Zahodu, ampak njegovega pomanjkanja na Vzhodu. In to ne številčno, ampak kakovostno. Pozdravljanje partijskih veljakov, kjer je bilo poučevanje socializmu sovražnih tržnih idej na nekdanjih univerzah prepovedano, je v novih okoliščinah imelo svojo ceno, ki so jo ti profesorji plačali po združitvi. Lahko si predstavljamo, da s svojim nekonkurenčnim znanjem niso bili sposobni sodelovati na zahtevnih konferencah in produktivno sodelovati v znanstvenih razpravah ter objavljati v »resnih« indeksiranih revijah. S tem pa si tudi niso bili sposobni priboriti zadostnega števila študentov, ki so želeli znanje, ne partijskih traktatov.

Seveda pa nauk iz Kiela ne velja samo za akademsko srenjo, ampak je splošen. Še kako velja za delovanje v podjetjih. Uspešnost v okolju je odvisna od tega, v kolikšni meri so tisti, ki imajo možnost odločati in odgovornost odločiti, dovolj spretni in imajo dovolj znanja, da uspejo sestaviti dober posel. Vzhodnonemški profesorji tega niso bili, zato so odleteli, in to za dobro študentov in, posledično, tudi nemške družbe in nemškega gospodarstva. Postavitev tržnega okvirja, kjer bi vsi, tako »stari mački«, kot »nove mlade sile« imeli vsaj približno enake možnosti za uspeh, bi lahko bila dobra praksa, ki bi jo bilo vredno uporabiti tudi pri nas.

To ne bi bil nikakršen linč, kot se včasih zdi, da si ga želijo mnogi »mladi«, ampak preprosto konkurenčen boj. Tako bi lahko tudi ti starejši, ki so navajeni delovanja po nekih drugih pravilih, še vedno imeli možnost, da se uspešno zoperstavijo mladim, ti pa bi imeli možnost, da tem starim in tudi samim sebi pomenijo večno konkurenco, ki je nujna za napredek. Tudi mladim, seveda, nič ne bi bilo zagotovljeno! Princip kreativne destrukcije, kjer se slabo umika boljšemu, velja za vse!

Advertisements
This entry was posted in Razno and tagged . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s