Lobiranje za ohranitev trajnega sodniškega mandata

Najava sprememb v političnem sistemu, kot jih je javnosti predstavil predsednik vlade, vsebuje tudi predlog o spremembah v sodniški službi. Omenja se odprava trajnega sodniškega mandata, ki v obliki, kot je trenutno v veljavi, v precejšnji meri otežuje zamenjavo sodnikov. Kot se sliši iz sodniških in pravosodnih vrst, bi naj trajnost sodniškega mandata politikom zaprla dostop do sodstva, kar bi naj pomenilo tisti nujni pogoj, ki dela sodstvo neodvisno. Dodajam, da seveda le v primeru, da sodniki sami ne bi imeli političnih prepričanj oziroma bi sprejemali sodbe, ki bi bile proste njihovih lastnih političnih nazorov.

Primer odločanja Ustavnega sodišča glede vprašanja volilnega sistema, ali je na referendumu zmagal večinski volilni sistem ali ne, je morda najlepši izmed primerov, ki zavračajo mit o strankarski nevtralnosti sodnih odločitev. Tudi predsedniška kampanja Danila Türka je bila podprta z ljudmi iz sodnih vrst. Seveda pa ne gre spregledati časa izpred leta 1990, ko so bile vse pomembnejše sodbe, sicer v imenu ljudstva, da se razume, plod politične volje, zaradi česar to obdobje ne velja oziroma vsaj ne bi smelo veljati kot nekaj, na kar bi lahko bili vsi vpleteni ponosni. Tako da, trditev, da v sodstvu ni politike, je seveda neresna – politika v sodnih vrstah je prisotna, če pa vpliva tudi na sodne odločitve, je pa drugo vprašanje.

Gre za dihotomijo med javno politično prisotnostjo in prikrito politično prisotnostjo. V ekonomiji je to primer razlikovanja med odkritimi oziroma prikritimi preferencami posameznikov. Z vidika predvidljivosti obnašanja so bolj problematične tiste preference, ki niso jasno izražene, saj vodijo odkrite, v kolikor je posameznikovo vedenje konsistentno, do predvidljivih rezultatov, kakršnikoli ti že so. No, posameznikove preference se da izluščiti tudi iz rezultatov vedenja tistih, ki sicer svoje poglede skrivajo, če je le njihovo vedenje konsistentno z njihovimi, sicer prikritimi pogledi.

Če se vrnem na možnost vplivanja na delo sodišč, je zraven neposrednih veliko prostora še za izvajanje bolj posrednih metod. Financiranje je že eno takšnih, sprememba pridržalne politike do razgrajačev (prva skupina ni v priporu, po protestu raznih institucij druga je) pa indicira, da ima nek določen vpliv tudi “ljudski” glas.

Da je sodstvo precej prikladno kot instrument politike, je za pričakovati. Sodstvo je splošno priznano kot tista institucija, ki daje določenim posameznikom pristojnost (in odgovornost), da v imenu ljudstva odločajo, ali je nekdo kriv ali ne. Ne nedolžen, kar je objektivno dejstvo in ne posledica subjektivne odločitve sodnikov. Pričakovati, da ne bo interesa po nadzoru nad takšno institucijo, bi bilo seveda naivno. Ali je podelitev trajnega sodniškega mandata pravilen odgovor na to? V vsakem primeru je vprašanje izvolitve še zmeraj na mestu, čeprav zreducirano na en sam moment – prvo izvolitev. Glede na trenutno zakonodajo ima pri tem pomembno vlogo Sodni svet, kvazi neodvisno telo.

Z ekonomskega vidika je vsakršno podeljevanje trajnih mandatov skrajno nezaželena oblika zaposlovanja, ker onemogoča normalno delovanje trga dela, tako z vidika konkurence kot spodbud. Ali bi uzakonitev predloga o uvedbi začetne preizkusne dobe, recimo petih let, v kateri bi vsak sodnik-preizkusnik lahko pokazal in tudi dokazal, da je iz pravega testa, kot se je figurativno izrazil Gregor Virant, v čem bistvenem spremenila dosedanjo prakso? Prej ne kot ja, saj bi tak sistem, kjer bi se kandidata po preteku te dobe ocenilo s strani ad hoc komisije, verjetno pod nadzorom Sodnega sveta, ali je kandidat vreden zaupanja, pač le povečal število momentov iz ena na dva. Bolj kot ne bi vse njegove pluse in minuse premaknila naprej za to vmesno obdobje. No, zaradi vpliva negotovosti na končno mnenje komisije glede ocene o kakovosti njihovega dela, bi se ti sodniki-preizkusniki lahko pokazali celo kot bolj propulzivne celice sodstva. Ja, v tako strogem sistemu insider (biti član sistema) oziroma outsider (ostati izven sistema), kot je stanje trajnih mandatov, človek naredi marsikaj, da si pridobi status prvokategornika. Realna možnost izgube zaposlitve se pri vseh poklicih obravnava kot eden pomembnejših vidikov, ki vodijo do dobrega dela, če te verjetnosti ni, je motivacija za delo precej ohromljena. To velja za vse in tudi za sodnike, ki so v povsem enaki meri podvrženi delovanju spodbud, oportunost je pa tudi stvar, ki v sodniških in pravosodnih krogih ni nič kaj manj poznana kot pri ostalih.

Advertisements
This entry was posted in Pravo, Slovenija, Trg dela and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s