Sladke pijače in sladkarije kot pregrešni užitki?

V času, ko je proračunska blagajna v milijardnem minusu in ne prav dobrimi obeti in se iščejo dodatni milijoni, je iz Ministrstva za finance pricurljala novica o uvedbi trošarinskega davka na sladke pijače in sladkarije! Ta bi naj služil kot »nadomestek« za propadel dvig stopenj pri časopisih, rezanem cvetju in hrani za male živali, kot tudi za nadomestek proti sila nepriljubljenemu dvigu splošne ravni obdavčitve.

Seveda, ko prihajajo iz ust ministra za finance besede o nujnosti zdravstvenega varstva, je jasno, da to ni tisto, za kar bi si prizadeval njegov resor. Tudi izjava ministra Janeza Šušteršiča., da bi zvišanje trošarin na gorivo za en cent na liter na leto prinesel dodatnih 20 milijonov evrov v sebi ne skriva skrbi za okolje, ampak skrb za proračunske prihodke!

A z najavo uvedbe trošarin na sladke pijače, se minister sam ujame v svojih besedah. Poglejmo primer tobačnega davka. Trošarine na tobak se praviloma upravičujejo preko negativnega vpliva tobaka na zdravje, zaradi česar bi naj bila potrošnja tobaka čim manjša. V kolikšni meri je tobak škodljiv za zdravje ljudi, je drugo vprašanje. Pa vendar je še vsak minister, pa tudi statistični urad, ob vsakokratnih najavah dviga stopnje trošarin najprej postregel s podatkom, koliko dodatnih milijonov bo tak dvig prispeval v proračun. Torej, kakšno posebno znižanje porabe sploh ni predvideno, kaj šele zaželeno, saj bi se s tem nateklo manj proračunskih evrov. To pa je tudi tisto, kar pravi ekonomska teorija. Trošarine je treba uvesti na dobrine z zelo nizko elastičnostjo zamenjave. To pa so tiste dobrine, ki so bodisi nujno potrebne za življenje, recimo, bencin, ali pa tiste, ki sicer niso nujno potrebne, ampak ljudi na nek način naredijo odvisne, kot je to tobak. Bistvo trošarin je polnjenje proračuna, ne nižja poraba teh dobrin.

To je tudi izvirna ideja angleškega matematika in ekonomista Franka Ramseya. Pri postavitvi davčnih stopenj Ramsey postavi vprašanje oblikovanja takšnih stopenj proporcionalnih obdavčitev različnih uporab dohodka, ki bi najmanj negativno vplivali na koristnost, ki iz te potrošnje izhaja, pri tem pa zadostuje za to, da se zbere potrebna količina davkov. Oziroma, kakšna naj bo obdavčitev posameznih dobrin, da bo davčni učinek na uporabo dobrin čim manjši. Ker imajo ljudje različne preference do različnih dobrin, je skladno z Ramseyevim konceptom ekonomsko učinkovitih davkov enako obdavčevanje različnih vrst potrošnje nesmotrno in predlaga, da se bolj obdavči potrošnjo z nižjo cenovno elastičnostjo. To pomeni višjo obdavčitev tistih dobrin, ki jih ljudje najbolj potrebujejo in ki bi zaradi višje cene utrpele najmanjši padec povpraševanja. Kot rečeno, so to dobrine, ki so bodisi nujno potrebne za življenje, ali pa ljudi delajo odvisne, zaradi česar se jim ti praktično ne morejo odpovedati.

Takšni davki so sicer ekonomsko učinkoviti, nikakor pa niso pošteni, saj niti približno ne obremenjujejo vseh ljudi na enak način, ampak neprimerno bolj obdavčijo tiste skupine ljudi, ki so koristniki posamezne dobrine. Ti davki so zelo diskriminatorni in do ljudi krivični! Kar je še toliko bolj neugodno za državne birokrate, v sklepni fazi pa za ljudi, je to, da so v primeru trošarin na tobak in sladkorje to praviloma posamezniki, ki prihajajo iz revnejših slojev!

Če za hip pogledamo na drugo stran. Seveda je nesmiselno trditi, da je trošarinski davek na tobak kaj bistveno zmanjšal kadilske navade ljudi. Kot tudi ne, da trošarine na alkohol prispevajo k nižji porabi alkohola, ali pa, da trošarine na goriva prispevajo k zmanjšanju prometa. To na noben način ni cilj državne zakladnice, ki jim trošarine prinašajo kar lep kup denarja.

A kar je ob poplavi raznih statističnih podatkov še zanimivo in v kadilski zgodbi tudi nelogično, je to, da je Japonska država z eno izmed najvišjih pričakovanih življenjskih dob na svetu tudi država, v kateri živijo eni najbolj strastnih kadilcev! Koncem leta 2010 bi naj bilo kar četrtina Japoncev rednih kadilcev! V razvitem svetu je obdavčitev tobačnih izdelkov, recimo, izjemen vir za proračunske prihodke. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO report on the global tobacco epidemic 2011: warning about the dangers of tobacco) znašajo v Nemčiji skupni davki na cigarete kar 74% maloprodajne cene, v Franciji celo 80%, pri nas 76%, v ZDA 45%.

Po podatkih Statističnega urada je v zadnjih dvajsetih letih slovenski rekorder po podražitvi ravno zavojček cigaret. Za enak znesek, kot bi leta 2011 dobili en zavojček cigaret, bi leta 1991 kupili 64 zavojčkov. Pa vendar bomo zgolj težko rekli, da se je poraba tobaka kaj bistveno zmanjšala. Enako velja za alkoholne pijače, katerih cene bi se naj, po navedbah Statističnega urada, med leti 2006 in 2011 povišale za 39 odstotkov.

A pri uvajanju trošarin in njihovem manipuliranju ni vprašanje, kaj je zdravo in kaj ne, ampak zgolj to, kaj ima sposobnost, da v proračun prinese denar. Odprto ostaja tudi vprašanje, do kolikšne mere so sladkorji in maščobe nezdravi in do kolikšne mere za življenje nujno potrebni. Ne pozabimo, da vsaka infuzija vsebuje žličko sladkorja in žličko soli. Pa vendar, če na ministrstvu niso našli ustreznih argumentov in pojasnil, s katerim bi upravičili dvig splošne ravni DDV-ja in drugih davkov, kar bi bila neprimerno bolj poštena akcija, predvsem pa začeli resno razmišljati o občutnem zmanjšanju obsega države, so se akcije lotili v imenu »zdravja« ljudi. Kako nizkotno!

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s