Boj s krizo: ko ideologija izpodjeda strokovnost

Zagovorniki državne akcije za izhod iz krize pogosto citirajo misli Paula Krugmana in se pri tem sklicujejo na to, da je Krugman leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, s čimer bi naj podkrepili pravilnost njegovih besed.

Za osvežitev spomina. Paul Krugman je nagrado prejel za svoj prispevek na področju trgovinskih tokov in z njimi povezane ekonomske geografije. Iz Krugmanovega znanstvenega dela je še posebej znana razlaga o koncentričnih krogih, s katero je razlagal grozdenje posameznih sorodnih industrijskih sektorjev znotraj posameznih geografskih regij. Recimo, razvoj avtomobilske industrije v ameriškem srednjem vzhodu s centrom v Detroitu. Razvoj showbiznisa v Los Angelesu in računalniškega sektorja v Silicijevi dolini. K temu bi lahko dodali še finančni sektor na Manhattnu in širjenje avtomobilske industrije na Slovaško in na Češko po letu 1992, razvoj kitajske vzhodne obale, razvoj mest in podobno. Koncentraciji, ki jo je zagovarjal Krugman, je osnovno dvoje: ekonomije obsega in nizki transportni stroški. Skratka, zdi se, da je Krugman našel razlago za povsem podjetniško delovanje posameznih struktur in da je pojasnil del tistega, čemur je Adam Smith dejal posledice delovanja »nevidne roke«, na katere politika ni imela kdo ve kako bistvenega vpliva.

Krugman kot ideolog in politični aktivist seveda ni to, za kar je prejel nagrado. Seveda, še vedno je povsem ista oseba, ampak kot deklarirani socialist njegova prizadevanja nimajo kaj dosti skupnega s tem, za kar je bil nagrajen z Nobelovo nagrado, ampak so predvsem ideološko motivirana. Bodisi piše o problematiki klime, davkih in podobnem.

Kar se tiče izhoda iz krize, obstajajo različna mnenja. Ena o aktivnejši vlogi države in tista o manj države. In pri tem ne gre samo za vlogo države v času krize, ampak za vlogo države v družbi na splošno. Recimo, celotna teorija gospodarske rasti je zgrajena na nizkih davkih. Ekonomska politika pomoči revnim afriškim državam, ki jo že leta brez uspešno vozijo na svetovni ravni, se je iz ekonomske teorije »zbrisala« že v 1950ih letih, ko je Robert Solow, sicer tudi keynesiansko usmerjeni ekonomist, izpostavil vlogo tehničnega napredka v procesu gospodarske rasti, za kar je leta 1987 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Prispevek Solowa je pomenil osnovo, na podlagi katere so od poznih 1980ih let dalje kot dejavnik uspešnosti posameznih držav začeli neposredno upoštevati znanje. No, seveda se je izkazalo, da tudi znanje kot takšno ne pride kar samo od sebe in da, četudi v nekem okolju je prisotno, ne prispeva k rasti, v kolikor ni zadoščeno še drugim pogojem, ki jih danes zna zrecitirati že skoraj vsakdo; tj. urejenost trga dela, nizki davki, urejenost financ in podobni.

Pa vendar, v času, ko se srečujemo s težavnostjo financiranja državne potrošnje, ki trenutno nima kritja v davkih, in še posebej s težavnostjo pri najemanju kreditov, se postavi vprašanje o zmožnosti dviga vloge države, oziroma vprašanje, ali predloge, ki predvidevajo še več države, sploh lahko jemljemo kot resne, kaj šele izvedljive.

Kot ekonomist se vedno vprašam, kako se bo zadeva financirala. To je tudi tisto, kar zanima investitorje, ki ti dajo denar: ali bom denar, ki sem ti ga posodil, dobil nazaj? In nezmožnost odplačila dolga je bilo tisto, s čimer se je srečal tudi oče vseh zagovornikov okrepljene države, John Maynard Keynes. In ko se navdušujemo nad njegovimi predlogi in jih vehementno tržimo kot rešitev za izhod iz krize, se spomnimo, da je Keynes na vprašanje vračila tako potrošenih milijard odvrnil, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi! Tudi to je del obsežnih državnih projektov, ki se tržijo kot ukrepi za izhod iz krize.

Škoda, ki jo državno trošenje ustvarja že na srednji, kaj šele na dolgi rok, pri čemer pa je vprašanje, kakšni so sploh tisti povsem kratkoročni učinki, na katerih bi naj temeljila politika državnega zapravljanja, pa je glavna kritika proti takšnemu zapravljanju.

Tudi sicer je zgodovina slovenske države v podjetjih in gospodarstvu vse prej kot vzorna in vse prej kot takšna, da bi jo bilo vredno ponoviti, kaj šele okrepiti. Podobno porazni pa so bili tudi vsi ukrepi prejšnje vlade v boju s krizo. Država je, kot bi brali kak učbenik keynesianizma, denar v veliki meri trošila za infrastrukturne projekte in gradbeništvo; z gradnjo avtocestnega križa se je gradbeništvo državno financiralo v bistvu že vse od sredine 1990ih let. Zapravile so se milijarde, ki ostajajo v dolgu države, medtem ko so nekatera podjetja svoja vrata zaprla še preden se je državna pomoč iztekla. In še ena malenkost, dolg države se financira po 5 in več odstotkih!

Ker gre pogosto za prepletanje med strokovnostjo in ideologijo ter z njo povezano politiko, je potrebna korektnost pri marketinškem nastopanju, preden postanemo promotorji in kasneje tudi ujetniki posameznih idej, ki jih v njihovem bistvu niti ne razumemo najbolj. Prizadevanja za visoke, pa tudi za nizke, davke so vse prepogosto dogmatska in vsebujejo vse preveč ideologije ter apriornih stališč in vse premalo argumentov in celovitosti.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s