Če že ne koristne, so bile demonstracije vsaj logične

Če se bolj kot ne ugotavlja, da so bile nedavne demonstracije škodljive, predvsem v luči spuščanja signala o tem, da se je del civilne družbe pripravljen za dosego svojih namer v povezavi z nasprotovanjem predlaganim reformam oblasti posluževati tudi bolj skrajnih oblik, pa bi lahko v luči pogajalskih izhodišč tak protest označili za smiselnega. V kolikor sporočilnost takšnega shoda ne zvodeni, recimo zaradi majhne številčnosti, kar bi utegnilo pokazati takšno skupino za manj relevantno.

Reforma javnega financiranja je povezana z rezi v prihodke večine proračunskih porabnikov. To je že nekaj časa jasno. In bodimo korektni, niso ti protestniki edini, ki so se s tem v zvezi oglasili. Med vpijočimi so bili že zaposleni v znanosti in izobraževanju (konec koncev velja vodilni njihovega sindikata za enega glavnih protagonistov nedavnih demonstracij), ki so nas prepričevali, da bodo rezi za znanost pomenili konec tehnološkega razvoja Slovenije. Pred dnevi se je v javnosti pojavila krajša sinteza prispevkov ekonomskega dela znanosti, ki pa je bolj kot ne pokazala na siromašnost ekonomske znanstvene srenje. Oglasili so se tudi sodniki in zaposleni v sodstvu z izjavo, da so sredstva za sodstvo nujno potrebna za delovanje tiste veje oblasti, ki pomeni enega osnovnih gradnikov delovanja družbe. Čeprav nižja plača pomeni le nižjo nagrado za opravljeno delo in naj v ničemer ne bi smela neposredno vplivati na samo kakovost dela. Pa daleč od tega, da bi bila zdajšnja kakovost dela sodstva nekaj, na kar bi bili upravičeno ponosni. Posredni učinki kot posledica manjše motiviranosti zaradi nižjih dohodkov le potrjuje, da so tudi tam zaposleni v osnovi oportunisti.

Med zadnjimi poplavami so se oglasili še gasilci in zatrjevali, da je nemoralno zniževati jim finančno nagrado, ko pa so do kolen v blatu in vodi. Že res, da si brez gasilcev in ostalih zaposlenih v institucijah civilne zaščite praktično ne znamo več predstavljati odpravljanje posledic poplav, recimo. Ampak še enkrat, to je pač njihovo delo in pogovarjati se o finančnem vložku, pomeni pogovarjati se o nagradi za opravljeno delo. Tudi brez zdravnikov si ne predstavljam opravljanja zdravstvene službe, ampak opravljanje poklica, ki ljudem konec koncev rešuje njihova življenja, še ne pomeni, da so sedaj ti posamezniki upravičeni do neomejene rente. Pa ne govorim, da so zneski za bodisi gasilce ali zdravnike ali kogarkoli drugega v javni upravi visoki ali nizki. Gola observacija: delo in nagrada za to delo.

Če se vrnem k minulim demonstracijam. Za potrebe analize strateškega vedenja nasprotujočih si agentov, pri katerih poteze enih vplivajo na poteze in koristi drugih, se je pokazala za prikladno teorija iger. Pri javnem denarju gre za razdelitev kolača, ki si ga uspejo odrezati posamezne skupine. To še posebej v sistemu, ki ni nastavljen meritokratsko, ampak arbitrarno. Potem je vsakemu cilj pridobiti si sorazmerno visok delež teh sredstev, za kar je seveda treba izbrati ustrezno retoriko, ki legitimira kakršna že bodi ta vrednost. Seveda takšno početje nima nič skupnega z “državotvornostjo”, karkoli se že utegne skrivati za to parolo, ampak so to dejanja z namenom izboljšanja položaja posamezne interesne skupine. Ob prazni blagajni zahtevati višje plače oziroma nasprotovati njihovemu nižanju, kar ima isti učinek, sodi v to skupino. S tem pa tudi akcija ne pomeni nič drugega kot manever poizkusa izboljšanja lastne pozicije, zaradi česar je logičen. Čas bo pokazal, ali je ta manever izboljšal položaj sindikalne skupine, morebiti celo poslabšal, v kolikor bi se ocenilo, da jakost te skupine ni na nivoju, ki bi lahko povzročil hujše posledice. Kaj bo pa to pomenilo za ostale? Če gledamo na proračunsko mešetarjenje z denarjem kot na igro z ničelno vsoto (na kratek rok bi to lahko bila ustrezna reprezentanca), pomeni izboljšanje položaja ene skupine, ob fiksnem znesku, ki se ga lahko porabi, poslabšanje stanja ostalih skupin, ki bodo zaradi tega dobile manj sredstev. Praviloma so to tisti najslabše organizirani posamezniki oziroma najmanj homogene skupine, ki nimajo skupnega interesa. V vsakem primeru pa razprava o proračunskem denarju slika vpetost države v družbeno življenje in odvisnost določenih posameznikov od njenih odločitev. Ja, 50 odstotkov BDP, kolikor ga potroši država, se mora nekje poznati. Čeravno ne na področjih, ki bi si jih želeli.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s